Bila sem resnično žalostna. Motilo ga je, da sem za nosečnost že povedala v službi in vztrajal, da njegova mama izve šele, ko bodo mimo prvi trije meseci. Ne glede na to, da sem mu dopovedovala, da je vse v najlepšem redu, saj slabosti kažejo, da se otrok razvija, je trmasto vztrajal pri svojem – za veselje je prehitro. Tudi slike z ultrazvoka je le na hitro ošinil in občasno dodal komentar v smislu: »To ni otrok, to je fižol.« 

Moja starša sta sicer pred nekaj leti umrla v prometni nesreči, toda vem, da bi, če bi še živela, že dve minuti po testu visela na njunem zvoncu. Srečo je vendar treba deliti, dobre misli samo pripomorejo k pozitivnemu izidu. K sreči se je bližala nuhalna svetlina in upala sem, da bo vsaj po njej prenehal s pretirano črnogledostjo.

Nuhalna svetlina

Končno je napočil dan, ko je bil najin fižolček, kot ga je poimenoval Tadej, dovolj velik za pregled in odpravila sva se v ambulanto. V čakalnici priznane zdravnice smo sedeli trije pari in nestrpno čakali na poziv. Mlad moški je objemal svojo partnerico in ji zaljubljeno zrl v oči. Drug par si je ogledoval letak, ki sta ga prej vzela s stojala in se od časa do časa nežno poljubil. Midva pa sva kot sprta sedela nekaj centimetrov narazen. Tadej je s prsti noge v ritmu udarjal ob snežno bela tla, sama pa sem se zibala naprej in nazaj. Vesela sem bila, da so imeli golobčki toliko dela drug z drugim, da niso opazili, da je med nama železna stena in kup opeke.

Končno je mučno tišino razbila debela sestra z grozno pričesko in skozi rahlo priprta vrata poklicala moj priimek. Kljub svoji pojavi, je bila sila nežna. Prijela me je pod roko, kot da sem iz porcelana in naju počasi vodila v ambulanto mlade zdravnice. Soba je bila zatemnjena, v kotu je stala posebna postelja. Ob njej je bil aparat za ultrazvok in stol za bodočega očka. Bila sem v hudem pričakovanju. Predstavljala sem si, kako najin otrok maha z rokama in upala, da zdravnica ugotovi tudi spol. V sebi sem čutila, da je deček. Legla sem na posteljo in si odpela zadrgo. Kavbojke sem si potegnila rahlo navzdol, zdravnica pa je začela s pregledom. Postavila je prvo vprašanje: »Kako se počutite, mamica?« Prebodla sem Tadeja s pogledom, da mu dokažem, da sem že mamica, ne glede na to, da najin otrok še ni rojen. Pogled mi je vrnil v še hujši obliki.  »Dobro sem, hvala. Normalno hodim v službo in se ukvarjam s športom.« Videti je bila nadvse zadovoljna in medtem ko je drsela z aparatom po mojem trebuh, nežno rekla: »To me veseli, res. Današnje nosečnice se sploh ne ukvarjajo več s športom. Menda se vse bojijo, da bi bilo z otrokom kaj narobe,« in dodala:,« temu pa vsekakor ni tako. Otrok je varno spravljen v maminem trebuščku.« Spet sem namenila srep pogled Tadeju.

Najin dramatični izpad je prekinila zdravnica in rekla: ''Lana, vse je v najlepšem redu. Pri sedemindvajsetih letih tako ni pričakovati, da bo kaj posebnega narobe, vaši rezultati pa so v vsakem primeru odlični.'' Z roko je nakazala naj se oblečem in naju vprašala, ali nama natisne par slikic. Seveda sva bila za to. Srečna sva se poslovila, zunaj pa me je Tadej stisnil v objem in prizadeto rekel: »Oprosti, Lana. Tako sem bil neumen. Najin otrok je že velik, prekrasen je. Ima rokice in nogice. Pa kako se je skrival.« Nežno sem ga pogladila po črnih laseh in priprla oči. Vedel je, kaj mislim. Nisva potrebovala besed. Razumela sem, da se je bal, da se preveč naveže na nerojenega otroka v primeru, da bi šlo kaj narobe.
»Ampak veš kaj sva pa pozabila?« sem ga smeje vprašala.
»Vprašati za spol otroka.« Močno sem bila prepričana, da pod srcem nosim sina, zato se nisem preveč obremenjevala. Vedela sem, da bo že morfologija potrdila moje domneve.