Starši se pogosto sprašujemo, katero izmed vozil na tržišču je najprimernejše za potrebe naše družine. Funkcionalnost za očka, udobnost za otroke, oblika za mamico in dostopna cena je le en niz želja v naših mislih. Mamice se tako pogosto posvetujemo na starševskih portalih, očki pa si pridobivanje informacij zastavijo bolj resno in se izobrazijo na strokovnem področju. Mnogokrat se posvetujejo tudi s kolegi, pri čemer zaide pogovor v tekmovanje o poznavanju novosti na tržišču.

Sama ob slednjem le zamahnem z roko, saj so mi poleg barve (ja, pač ne morem iz svoje kože) pomembne praktične stvari. Dovolj imam namreč tega, da se vedno, ko posedem otroka v avtosedež, udarim v glavo, da imam premalo prostora za vso kramo, da pazim, da malček med vožnjo ne odpre vrat, da sedež pomikam vedno bližje volanu, ker me sinek od dolgočasja suva v hrbet, kar pomeni, da mi na koncu zmanjka prostora za najbolj osnovno kot so na primer noge. Da ne govorim o pijači in jedači, ki jo družina skladišči v mojem naročju! Vsega tega imam dovolj in ko sem ravno razmišljala, da bom na letošnji dopust odnesla nekoliko manj stvari in se dan pred tem psihično pripravila na stresno vožnjo, zazvoni telefon. Glas na drugi strani slušalke me je mamil s ponudbo, ki bo mojo družino za nekaj dni popeljala v pravljico z novo Opel Merivo. "Ja, seveda, seveda, gremo, sprejmemo, ja!" sem kričala in pozabila na kulturo obnašanja. Opel Slovenija je namreč nekaterim družinam ponudil, da prvi v Sloveniji testiramo revolucionarno družinsko vozilo. Mož je bil seveda navdušen, na trenutke se mi je zdelo, da je svojo vlogo vzel zelo resno, tudi sinek je bil vznemirjen, saj se mu je obetala prava mala dogodivščina.

Mož me je dan pred odhodom prosil, naj se pri prtljagi nekoliko zadržim, saj bomo odsotni le tri dni in ne potrebujemo oblačil za ves mesec. "Sitnoba!" sem pomislila. Kaj pa če se shladi, če bo dež, seveda potrebujemo jakne, jopiče, obutev, primerno za vse letne in modne čase … Da ne govorim o Janu, ki je si je na sredo dnevne sobe navlekel polno malho igrač. Moževo zavijanje z očmi ni pomagalo, vse je šlo z nami, vključno s kanglico, grabljicami in lopatko.

Ko smo se pripeljali na parkirišče, kjer so nas pričakali gostitelji in vrsta modnih avtomobilov, se je pogled vseh treh ustavil na Opel Merivi v atraktivno modri barvi. "Nesramno lepa je," sem pomislila. V roko sem dobila ključe modrega konjička in komaj sem se zadržala, da nisem od navdušenja kar  odskakljala do njega.

To je torej težko pričakovani enoprostorec, ki ga nestrpno pričakuje že 30.000 bodočih lastnikov. Odprla sem vrata prtljažnika in se z zanimanjem zagledala v dvojno dno. Radovedno sem ga dvignila in opazila, da je spodaj dovolj prostora za vse, za kar je moj mož še vedno vztrajal, da ne potrebujemo. Hudomušno sem se nasmehnila, ga dregnila pod rebra in v odprtino potisnila opanke, sandale, športne čevlje, kup Janovih igračk in preostale drobnarije. Nato sva tla prtljažnega prostora zaprla in mož je nanje zložil velik potovalni kovček, skiro in dve manjši potovalki. Prtljažnika nismo niti do polovice napolnili in mož se je pošalil, da je dovolj prostora še zame. Slednje se je izkazalo za več kot točno, saj so naslednjega dne vanj skočili štirje člani plesne skupine All that! Zadnje sedeže so preprosto potisnili naprej in tako prostor povečali na 1500 litrov!

Jan me je že zdolgočaseno cukal za majico in potolažila sem ga, da se takoj odpravimo na pot. Mož je stopil po otroški sedež, jaz pa sem mu ustrežljivo odprla vrata. Toda, glej ga zlomka - tu je bilo nekaj močno drugače! Vrata se so odprla z desne proti levi pod kotom 84 stopinj! Moj veliki možek je sedež z lahkoto namestil v avto, pri tem ga namreč ni prav nič oviralo. Jaz se sicer vedno, ko pripenjam otroka na sedežu udarim v glavo, toda tokrat se lahko pohvalim, da ni bilo tako. Zaradi lažje dostopnosti je bilo to praktično nemogoče.

Gostiteljem smo pomahali v slovo in se odpeljali proti Termam Olimje. Jan je še pred prihodom na avtocesto sunil v moj sedež in opozorila sem ga, da se to ne dela. Kot ponavadi sem sedež potisnila naprej in z olajšanjem ugotovila, da mi je ostalo dovolj prostora za noge. Še več, lahko sem se udobno namestila. Jan je sicer stegoval nožice, vendar brez uspeha. Prostor med zadnjim in prvim sedežem je bil zanj prevelik zalogaj.

Zapeljali smo na obvoznico in počasi prenehali čebljati. Uživali smo v razgledu, saj je bilo sedišče mnogo višje kot smo navajeni. Jan je opazoval naravo in kmalu utonil v spanec. Zaznala sem tišino, nobenega hrupa, ki ga povzroča veter in mimo vozeča vozila … "Spokojno," sem pomislila in tudi sama priprla veke. Zdelo se mi je, kot da sedim na oblačku in dejala možu, da bi se lahko naspala kot že dolgo ne. Dejal je, da je to zaradi posebnega tesnilnega sistema, ki zmanjšuje hrup.

"Mamiiiii, pil bi! Lačen sem!" je tišino prerezal Janov glas. Nasmehnila sem se ob spominu na pijačo in prigrizke, ki jih imam običajno v naročju in pri nogah. Tokrat to ni bilo potrebno. V avtomobilu je namreč kar 32 prostorov za shranjevanje. Med sprednjima sedežema je prilagodljiv drsni prostor, kamor sem lahko pospravila liter in pol veliko plastenko in nekaj prigrizkov. Janu sem podala sok, ki ga je željno posrkal, ko pa mi ga je želel vrniti, je po slamici steklo nekaj kapljic. Nov avto, ki še naš ni, sem jezno pomislila in prosila moža, da zavije s ceste. Robec sem pokapala z vodo in podrgnila po zadnjem sedežu. Madež sem odstranila brez težav in si globoko oddahnila. Kasneje so mi povedali, da so prevleke izdelane iz vrhunskih materialov z nanotehnologijo, ki preprečuje nastanek madežev.

Nadaljevali smo vožnjo, poslušali otroške pesmi in prepevali, ko je naš zborček prekinil stavek: "Atiiiii, lulaaaat!" Mož je ponovno ustavil, jaz pa sem hitro skočila iz avta, saj sem se bala, da bi me Jan prehitel in brezglavo stekel. Bila sem presenečena, ko sem ugotovila, da sam sploh ne more iz avta, saj se vrata pri štirih kilometrih na uro samodejno zaklenejo. Ko sem mu odprla, je izstopil iz avta in preprosto obstal v objemu prvih in zadnjih vrat. Tole mi je pa res všeč, sem pomislila. Staršem bo v veliko pomoč, saj bodo tako lažje pazili, da otroci ne stečejo stran od avtomobila.

Ko naša družinica ni imela več nobenih želja, smo se odpravili proti cilju, do katerega nas je ločilo le še nekaj kilometrov. V termah smo preživeli čudovit vikend in sklenili, da to ni naše zadnje srečanje z Merivo. Zanjo bo potrebno odšteti 13.990 evrov, zato upamo, da bo s pomočjo posojila kmalu postala član naše družine. Kajti Meriva je več kot le avto, je avto, ki diha z in za družino.