Teme o željah za prihodnost se v partnerskem odnosu načeloma začnejo pojavljati v obdobju, ko odnos postaja resnejši in želimo o partnerju izvedeti več. Si deliva podobne vrednote? Imava iste želje glede prihodnosti? Koliko otrok si želiš? Sploh razmišljaš o njih? To so vprašanja, ki se porajajo skoraj vsakemu posamezniku, zato je pomembno o njih spregovoriti. Prej ko izvemo, kakšne so želje potencialnega partnerja, lažje si ustvarimo predstavo o njem in posledično odnos nadaljujemo ali ne. Če vidimo, da kljub začetnim iskricam ne najdemo skupnih točk, potem je v odnosu nesmiselno vztrajati. V kolikor pa se partnerja strinjata o življenjskih temah in si delita veliko skupnih stvari, je zagotovo v odnos smiselno vlagati. A vsi vemo, da zagotovila v partnerstvu ni. Življenje nas preseneča in vedno znova izziva, zato se lahko zgodi, da si eden od partnerjev skozi leta skupnega življenja glede otrok premisli, kar niti ni tako redek pojav. Razlog se lahko skriva v neosrečujočem odnosu, prioritetah, ki so se spremenile, kariernih izzivih in podobnem.

Naj se sliši še tako klišejsko, je zelo pomemben pogovor. Ne glede na to, kdo v odnosu si bolj želi otroka in kdo niti ne, je treba spregovoriti o globljih vzrokih. Ne zadovoljite se z odgovorom: "Zato ker si ga pač ne želim. Pika." Ko vemo, kaj je razlog, lahko iščemo rešitve naprej. Če je razlog nefunkcionalen odnos, je treba začeti intenzivno delati na tem. Če so razlog karierni izzivi, se morda rešitev skriva v tem, da se z otrokom le malce počaka. Zelo pomembna je tudi tema, kakšno preteklost je imel partner oz. partnerica, ki si otroka ne želi (še). Prihaja iz velike družine? Kakšni odnosi so v njej vladali? Ima veliko bratov/sester ali je edini otrok? Je imel/a težko otroštvo? Je v dobrih odnosih s starši? Ima čut za otroke? Vse to so zelo pomembna vprašanja, ki veliko razkrijejo, če seveda zmoremo o njih spregovoriti. Včasih se razkrije, da so pomisleki vezani na bolečo izkušnjo otroštva, nerazrešene družinske odnose in travme.

Kaj storiti, če si ne delimo več istih želja?

Kompromisi v tem primeru žal niso rešitev. Zagotovo je težko, ko ugotovimo, da si ne delimo več istih prepričanj, želja in ciljev v prihodnosti. Če ima eden od partnerjev veliko željo po otroku, drug pa si ga nikakor ne želi, je smiselno vprašanje – ali sploh še vztrajati v razmerju, v katerem ni več istih življenjskih ciljev? Če je otrok nekaj, čemur si vi ali partner ne želite odpovedati, potem je v tem primeru konec morda neizbežen. Izogibajte se izsiljevanju in postavljanju ultimatov, saj s tem ne boste prispevali k razrešitvi nastale situacije. Nihče si ne želi biti prisiljen k odločanju o tako pomembni temi, kot je ustvarjanje družine. Ali ni bistvo prav to, da je otrok sad ljubezni dveh?

Če pa se izkaže, da se razlog skriva v trenutni situaciji, ki smo jih opisali že zgoraj, pa je koristno razmisliti in počakati, da se stanje malce umiri. Včasih se izkaže, da se je par moral samo malce ustaliti, urediti dom, poskrbeti za rednejšo zaposlitev, urediti odnose z izvirno družino, izživeti svoje življenjske želje. Po vsem tem se običajno zgodi tudi otrok.

Če se pojavljajo razhodi v željah, predvsem razmislita o temah:

• Je otrok lahko del dolgoročnega načrta?

• Se soočata s trenutnimi življenjskimi dilemami, težavami, izzivi?

• Že imata kakšnega otroka?

• Kaj bi za vaju pomenilo, če ne bi imela otrok?

Odločitev za otroka mora biti odgovorna, saj družina zahteva veliko spremembo, ki se dotika vseh ravni življenja.

Prirejeno po: PsychologyToday, Parents tips