Pismo mojemu nesojenemu otroku

Dragi moj otrok! Nekje v sredini novembra bi bil star 12 let. Čeprav imam sedaj dva sinova, se še vedno spomnim tudi nate. Vsi pravijo, da je vsako 'slabo' za nekaj tudi dobro. A jaz tega ne razumem.

Rada bi se z ljudmi pogovarjala o tebi, a me ne razumejo. Pravijo, da je od tega že celo večnost, da naj že enkrat pustim vse za sabo in pozabim. Kako pa mama lahko pozabi na svojega otroka? Jaz ne morem.

Tvoj starejši bratec je bil star le nekaj mesecev, ko sem ugotovila, da sem kljub zaščiti zanosila. Ko sem zagledala  plus na testu, so se mi zaiskrile oči. Vedela sem, da v meni raste novo življenje. Veselila sem se!
Šla sem h ginekologinji, ki mi je naredila tudi ultrazvok. Videla sem te, bil si še čisto majhen, pa vendar tako moj. Rada te imam, otrok moj. S slikico ultrazvoka sem hitela veselo novico povedat tvojemu očetu. Vendar njegova reakcija ni bila takšna, kot sem pričakovala. Vzel je slikico in jo raztrgal. Začel je besno kričati, da naj se spravim že enkrat v porodnišnico, da se konča ta mora, da on ne bo skrbel še za enega otroka, da me bo vrgel na cesto, če ne grem splavit. Jokala sem skoraj tri dni. Nisem vedela, kaj naj storim. Obdržati sem te hotela, vendar nisem vedela, kako bom preživljala tebe in bratca.

Takrat sem bila stara 21 let, brez službe in poročena s tvojim očetom, ki (oprosti mi, vem, da je tvoj oče) ni bil dober človek. Najin zakon so takrat zaznamovali alkohol, ljubosumje in nasilje. Moji starši so mi branili poroko z njim, še več, mama mi je v navalu jeze celo rekla, da naj se ji ne pridem jokat, če bo kar koli narobe. Teh besed nisem nikoli pozabila.

V obupu in grozi nisem več vedela, kako najprej. Z grozo v očeh in z veliko bolečino v srcu sem odšla h ginekologinji in jo prosila, če me lahko sprejme. Jokaje sem ji povedala, da želim prekinitev nosečnosti. Brez besed mi je napisala napotnico.

Naslednji dan, bil je 24. april, sem vstala zgodaj. Pravzaprav vso noč nisem spala, božala sem svoj trebušček in se pogovarjala s tabo. Ko je bila ura sedem, me je tvoj oče odpeljal v porodnišnico. To je kraj, kjer naj bi se ti čez kakšnih sedem mesecev rodil.

Še zdaj se spomnim sestre ob sprejemu, ki mi je vzela kri. Pogledala me je globoko v oči in vprašala: "Gospa, pa ste prepričani v svojo odločitev ... si tega res želite?"  V meni je kričalo: NE, NE ŽELIM SI TEGA! ... a rekla nisem ničesar, le solze so mi v potokih polzele po licih. 

Poseg je bil hitro opravljen, pod narkozo. Prijela sem se za trebuh, kjer si še pred kratkim bival … a te ni bilo več tam.

Kmalu za tem sva šla s tvojim očetom narazen. Žal mi je, da nisem že prej zbrala toliko poguma, da bi odšla od njega s teboj in tvojim bratcem.

Zdaj imam novega partnerja in z njim sina, ki se je tudi rodil novembra. Meni je dobro. Edino, kar mi manjka v življenju in kar bom vedno pogrešala, si ti, moj dragi otrok.

Prosim, odpusti mi, če mi moreš, ker jaz si ne morem odpustiti. Vedno boš z mano, v mojem srcu, si del mene in vedno boš ostal.

Rada te imam

Tvoja mamica