Kot sem zapisala v pretekli objavi, sva se s partnerjem s prvega 'nosečniškega' pregleda odpravila šokirana. Jaz celo dvojno. Prvič zato, ker me je ginekologinja šokirala z novico, da pod srcem morda nosim dvojčka, drugič pa zato, ker je takoj zatem dodala, da se glede na položaj in 'švoh' stanje moje maternice morda nobeden izmed njiju ne bo obdržal. Res je, da sem sama želela še malo počakati z naraščajem in bi torej morala drugo novico sprejeti precej mirno, a so bili moji občutki daleč od tega. V tistem trenutku sem se sama sebi zdela največja luzerka na svetu. Povsem nesposobna. Do amena zavožena.

Ker mi je ginekologinja predpisala strogo mirovanje, sem večino naslednjih dni preživela v postelji. Čeprav se mi je sprva zdelo, da mi bo to super ekstra všeč, mi je bilo po dveh dneh premetavanja z levega na desni bok vrh glave. Tudi sedežne v dnevni sobi sem bila že povsem naveličana, da o televizorju sploh ne izgubljam besed. Želela sem si ven, med ljudi, da pozabim na dogajanje v moji notranjosti. Tretji dan sem soproga vendarle prepričala, da sva šla zvečer na krajši sprehod, a mi je bilo kmalu žal, saj me je vsakih pet sekund spraševal, kako se počutim in če želim, da se ustaviva ter usedeva.
»Glej, če sem, sem noseča, ne pa invalidna ali retardirana,« sem mu zabrusila, ko mi je bilo po desetih minutah enostavno dovolj njegovih vprašanj.
»Opala, pa si res noseča,« se je nasmehnil.
»Kaj misliš s tem?« sem ga grdo pogledala.
»No, tile izpadi so več kot jasen znak nosečniških hormonov,« se je namuznil.
»Aja? No, potem veš, kaj te čaka v naslednjih mesecih, tako da si mi niti ne drzni nasprotovati, ugovarjati ali me nervirati,« sem se odzvala na njegovo besedno izzivanje.
»Velja, šefica,« mi je odvrnil.

Čeprav so se mi njegove geste in besede zdele skrajno neumne, pa so po drugi strani prijetno božale mojo dušo. Vedela sem, da bo ne glede na to, kaj se bo zgodilo v naslednjih tednih, vedno stal ob meni, me podpiral in potrpežljivo prenašal vse moje izpade.

V naslednjih dneh se me je začela lotevati silna utrujenost. Bili so dnevi, ko se enostavno nisem mogla spraviti na noge, ko sem želela spati dan in noč. Vmes sem klicala mami, s katero sva si, odkar živim v Egiptu, še posebej blizu, da ji čestitam za rojstni dan in čeprav sem jo na vse pretege želela obvestiti o tem, da bo morda postala babica, mi je bilo po drugi strani jasno, da bi bila ob neugodnem izidu tudi ona zelo žalostna. Tega pa nisem želela. Poleg tega sva se s soprogom dogovorila, da o nosečnosti zaenkrat ne bova povedala nikomur.
»A je kaj narobe?« me je mami vprašala potem, ko sva predebatirali vse dogajanje preteklega tedna.
Presneto, kako dobro me pozna, sem mislila sama pri sebi.
»Ne, vse je v najlepšem redu,« sem se ji zlagala.

Najbrž mi ni povsem verjela, a je zelo dobro vedela, da je brez veze riniti vame, če o nečem ne želim govoriti. Na hitro sva si izmenjali še nekaj informacij ter se poslovili.
»Pusti vse ostalo in si spočij,« mi je povedala v slovo. »Zveniš izčrpano. Nič na svetu ni vredno, da tvegaš svoje zdravje,« mi je položila na srce.
»Bom mami, ne skrbi,« sem ji zagotovila. In se s težkim srcem poslovila. Prvič v vsem času, odkar sem živela v tujini, sem si resnično zaželela, da bi bila ob meni in bi jo lahko tesno objela ter se zjokala na njeni rami.

Dva tedna sta minila, kot bi mignil in tako sva s soprogom ponovno sedela v ambulanti ter čakala na pregled. Redno sem jemala svečke, ki mi jih je predpisala, zato si nisem imela česa očitati. Vse ostalo je bilo v rokah usode. Kmalu naju je prijazna zdravnica s pomirjujočim glasom povabila v ordinacijo in ker je videla, da sva oba nestrpna, je preskočila uvodno govoričenje ter me takoj napotila na stol za pregled. Tudi tokrat je bil pregled vaginalni in premikanje palčke s kamero po moji notranjosti je bilo vse prej kot prijetno. Sploh ker je ponovno trajalo kar nekaj časa, preden je spregovorila.

»No, sedaj pa je vse jasno,« je končno rekla zmagoslavno in tudi soproga povabila v prostor. Ekran je obrnila proti nama in s prstom pokazala na veliko črno piko.
»Tole je vajin otrok,« nama je dejala.
»Kako to mislite?« sem bila zmedena. »A nista bili zadnjič dve čisto majhni pikici?«
»Da, a ena je v tem času močno zrasla, druga pa se je pomanjšala, kar pomeni, da je zarodek bodisi odmrl, bodisi je šlo za kakšno drugo tvorbo, ki je ni bilo mogoče natančno definirati,« nama je pojasnila.
»Torej je sedaj potrjeno, da je noseča?« je nestrpno vprašal soprog.
»Stoodstotno. Čestitam, postala bosta starša,« nama je dejala z velikim nasmehom na obrazu.
»Kaj pa položaj ploda in moja krhka maternica?« sem jo previdno vprašala.
»Plod je še vedno precej nizko, tako da boste morali vseh devet mesecev paziti in čim več počivati, maternica pa se je dodobra okrepila, tako da v primeru upoštevanja napotkov kakšnih večjih težav ne gre pričakovati,« me je pomirila.
»Torej je načeloma vse v redu?« je za vsak slučaj še enkrat vprašal soprog.
»Tako je, vse je v redu, bomo pa vsak mesec skrbno spremljali napredek, tako da bo kar najbolje poskrbljeno za malčka in bodočo mamico,« je odvrnila.

Zalotila sem se, da se ji ob tem samo bebavo nasmiham, soprog pa je imel tako širok nasmeh, da obraza ni bilo mogoče niti videti. Mama bom, me je spreletelo, in občutkov, ki so me prevevali ob tej informaciji, se ne da opisati z besedami. Pa čeprav si otroka (še) nisem želela. In kljub temu, da sem doslej vse življenje kariero postavljala na prvo mesto. Jasno mi je bilo, da se bo moje življenje povsem spremenilo in po eni strani sem se tega veselila, po drugi pa sem občutila smrtno grozo. Bom zmogla? Mi bo slabo? Bo soprog razumel moje nosečniške izpade? Skozi glavo mi je švigalo toliko misli, da bi potrebovala dodaten trdi disk, da bi si lahko vse zapomnila. A najpomembneje je bilo, da sem se v sebi počutila dobro, srečno. In da se je tako počutil tudi soprog – ni ga bilo potrebno vprašati, ker je sijal kot najmočnejša žarnica in močno sem dvomila, da se bo lahko držal najinega dogovora, da do tretjega meseca novico o nosečnosti zadrživa zase. Tudi sama nisem bila prepričana, da bom zmogla.

Naslednji dnevi so bili simpatično smešni. Moj dragi se je resnično dodobra vživel v vlogo bodočega očeta in me je ves čas spraševal, kaj bi jedla, kam bi šla, kako se počutim in kaj lahko naredi zame. Priznam, njegovo streženje od spredaj in od zadaj mi je godilo, a sem vedela, da ne sme pretiravati, ker mi lahko hitro postane nadležno. Na srečo o jutranji (ali kakršni koli drugi nosečniški slabosti ni ne duha ne sluha in če bo pri tem tudi ostalo, bo ta nosečnost ena prav luštna stvar.