Ko je na svet prijokal Jakec

Nosečnost je bila lepa, z možem sva se veselila, da bova dobila otroka. Že takoj, ko je bilo mogoče, sva vprašala za spol. Povedali so nama, da bova dobila fantka. Pa saj je bilo vseeno! Težko sva čakala rojstvo tega otroka, pa naj bo fantek ali punčka.
Porod je bil dokaj težak. Spominjam se, da sem med rojevanjem možu govorila, da bova imela samo enega otroka, da nočem več. Le kimal mi je in me bodril, mene je pa tako bolelo.
Končno so mi ga položili v naročje. Majhnega, ljubkega fantka sem takoj vzljubila. Šele z rojstvom otroka sem začutila pravo ljubezen in bila sem prepričana, da je to ljubezen, ki se ne ohladi.

Naš Jakec je bil zelo vesel dojenček, nikoli ni jokal. Vedno je bil nasmejan, imel je široko odprte oči in zvedavo je opazoval svet. Vedel je, da je ljubljen, zažarel je, ko sem mu dala poljubčke, ko sem ga objela in mu šepetala, da je moj. Oba sva uživala, ko sva se zjutraj stiskala v topli postelji. Obraz je zakopal v moj objem in dremal. Joj, kako sva se imela rada!

Ko je imel Jakec leto dni, sem bila še vedno prepričana, da bo edinec. A ne dolgo. Kmalu po prvi svečki na mali tortici je test pokazal plus. Bila sem šokirana. Nove nosečnosti res nisem pričakovala! Mož pa se je veselil. In čez čas sem se veselila tudi jaz.
A tokrat je bila nosečnost nekoliko težja. Na začetku sem krvavela, imela sem težave s hrbtenico in zato so mi prepovedali, da bi kar koli dvigovala. Tudi Jakca. To pa je bilo hudo. Zame in zanj. Ker sva bila navajena, da ga nosim, da ga imam v objemu. Ni razumel, ko sem ga odrivala proč. Želel je biti ob meni, v mojem naročju. Pa ni smel. Nič več ga nisem nosila po stopnicah, nič več ni smel biti utrujen na sprehodu. Moral je hoditi sam.
Moj trebuh se je večal, počasi smo začeli velikega bratca pripravljati na novo rojstvo.

Tjaša

Tjaša je na svet prijokala dva meseca prezgodaj. To je bil velik šok za vse nas. Porod je potekal tako hitro. Dobila sem popadke, še preden sem se dobro zavedala, za kaj gre, že sem rodila. Tjaša je bila tako majhna, tako drobna, tako nebogljena. Hudo je gledati nedonošenčka. Jokala sem. Se ji v mislih opravičevala, če sem jaz naredila kaj narobe, če se je zaradi mojih napak rodila tako zgodaj. Obljubila sem ji, da bom pazila nanjo. Samo nanjo, naj bo le vse v redu!

Ko sva s Tjašo prišli domov, smo bili končno popolni. Jakec jo je od daleč opazoval, z možem pa sva tekala okrog nje in se trudila, da ji bo udobno. Naš Jakec pa je sedel na stolu in čakal, kdaj se bo kdo spomnil nanj. In ker je bilo pozornosti premalo, je začel nagajati. To pa je v meni sprožilo še večjo jezo in kričala sem nanj, naj neha. Nikoli prej nisem kričala nanj.
Trudila sem se z dojenjem, želela sem biti popolna mama mali Tjaši, Jakca pa sem odrivala stran. Bil mi je odveč. Povsem odveč in to sem mu tudi večkrat povedala. Skrb zanj je prevzel mož, jaz pa sem bila dan in noč ob moji mali deklici.

Zavedanje

Tjaša je bila stara že osem mesecev, ko sem se začela zavedati, da moja čustva do Jakca niso takšna, kot bi morala biti. V sebi sem vedela, da ga ne ljubim tako močno kot svojo deklico. Do njega sem čutila premalo in to me je začelo boleti. Vse bolj sem se zavedala, da mu delam krivico, da me mali fantič pogreša, da pogreša mojo ljubezen, da brez nje ne more biti popoln. Ampak jaz sem imela polne roke dela s Tjašo. Moja ljubezen je bila namenjena le njej, ker jo je tako zelo potrebovala.
Začelo pa me je kljuvati, nekje globoko, da je prav toliko potrebuje Jakec. In morala sem se prisiliti, da, res je, prisiliti, da sem ga objela! Grozno, kajne?

Potrudila sem se!

Sprva je bil najin objem prazen. Ničesar nisem čutila, ko je svojo malo glavico zakopal v moje naročje. Tako zelo se je stisnil k meni, tako zelo je pogrešal mamico, jaz pa nisem čutila tistega, kar bi morala. A ne razumite me narobe, želela sem, da se vrnejo tista čustva, trpela sem, ker sem svojemu otroku delala takšno krivico, pa si nisem znala pomagati. In sklenila sem, da ga bom objemala tako dolgo, da bom spet začutila ljubezen, da bom spet našla vez med nama. Tisto vez, ki je bila še pred letom dni tako zelo trdna, neuničljiva …

Ljubim oba!

Jakec in jaz, Tjaša in jaz ... Uspelo mi je! Čustva so se vrnila, spet je Jakec moj, moj v tolikšni meri kot Tjaša. In ko zjutraj odprem oči, ko začutim oba moja sončka ob meni, se najprej obrnem k Jakcu. Še vedno me opominja vest. Kar naj me! In tista vez je spet tu, čustva so se prebudila. Priznam, tista vez bo za vedno pretrgana, pa spet zavezana skupaj. Trdna je, a za vedno bo imela vozel!

Danes ljubim oba svoja otroka. Tako močno, kot mora ljubiti mamica. Vesela sem, ker sem ugotovila, da je ljubezen matere lahko tako močna, da se z vsakim otrokom namnoži in ne razpolovi. Toda vedeti moramo, da jo množimo sami, ne more se množiti sama od sebe!