Prejšnje poletje smo si kot pravi Robinzoni po starem privoščili tritedenski poletni oddih in se podali na zahod v Latinsko Ameriko. V Mehiko natančno. Z možem sva si že od nekdaj želela videti majevske piramide in jukatanski polotok obresti po dolgem in počez. Nikdar ne potujeva s potovalnimi agencijami, in tudi tokrat sva potovanje načrtovala sama. Oboroženi s fotoaparati, spominskimi karticami poletnimi oblačili in sončnimi kremami smo se podali raziskovat stare civilizacije, preden so jih kruto zavzele pohlepne španske roke. Otroka sta uživala in s tega popotovanja imamo goro prekrasnih fotografij. A z grenkim priokusom, ki je prišel čisto na koncu.

Praktično vsi trije tedni so bili kot iz pravljice, imeli smo se tako lepo, da se nama je z možem smejalo na vsa usta. „Če to ni najboljši dopust do sedaj,“ sva si govorila. Razen manjših sončnih opeklin se nam ni zgodilo nič hujšega. Dokler ni prišel zadnji dan pred odhodom. Z mislimi na povratek smo v hotelski sobi praktično že zaprli kovčke, dokler se nisem spomnila, da me je sestrična prosila za vrečko mehiške kave. Za to se ni bilo potrebno podati v nobeno večjo trgovino, saj je Mehika polna majhnih trgovinic na vsakem vogalu, kjer si lahko hitro kupiš kakšen prigrizek in steklenico vode. Še dobro, da sem imela toliko pameti, da sem iz gromozanske torbice vzela naše štiri potne liste, ki so mi zavzemali prostor, ki bi ga lahko še dodatno zapolnila z majhnimi pekočimi mehiškimi prigrizki za na pot. Očitno je bil to preblisk pameti.

Mož je s starejšim sinom ostal v hotelski sobi, mlajšo hčerko pa sem vzela v naročje in se odpravila za bližnjo trgovinico, vsega ne 50 metrov od hotela. Vse v redu, v trgovinici sem nas založila z dvema steklenicama hladne vode, vrečkami piškotov in dvema vrečkama kave. Plačam, si hčerko v šali oprtam na ramena in smejoč odideva iz trgovine. Ko sem si na pločniku pred trgovino na ramenih popravljala torbico, je ob meni parkiral bel razmajan avto. V njem trije mulci, pubertetniki pač. Ulica je bila bolj kot ne prazna, čeprav sredi belega dne. Eden izmed izstopi, vame uperi pogled in si začne vleči majico izza pasu. Mimogrede sem ga ošvrknila s pogledom, a je bil tako hiter, da kot razvajena, počasna Evropejka nisem prav dobro dojela, k čemu se pripravlja. Mirno in zaupljivo sem ga gledala. Izza hlač je potegnil pištolo in jo naperil vame. Za trenutek pred seboj nisem videla ničesar drugega kot ozko cev, temno okroglo luknjo in njegove rjave tanke prste, ki so objemali ročaj pištole, kazalec pa je imel prislonjen na petelina. Še danes se mi od spominu na to začnejo tresti roke. Predvsem zaradi hčerke.

Ta k sreči ni prav dobro dojela, kaj se je zgodilo. Jaz sem mladca še kar gledala, dokler ni siknil, naj mu dam svojo torbico. Ker sem od strahu popolnoma zamrznila, mi jo je na silo potegnil z rame, pri tem pa mi je hčerka skoraj padla s hrbta. Takrat je zaslutila, da je nekaj hudo narobe in pričela glasno jokati. V trenutku me je spreletelo, da so v torbici še potni listi in sem ju poskušala potegniti iz rok. Napaka. Takrat je postal še bolj agresiven. „Daj nazaj! In reci ji, naj utihne!“ Moje znanje španščine je vse prej kot odlično, a tisti trenutek ne bi v njenem razumevanju niti približno padla na izpitu.

„Imaš še kje kaj?“ je rekel in mi z rokami odmaknil lase in pogledal ali nosim uhane. Se z roko sprehodil po vratu za kakšno morebitno ogrlico, po trupu in žepih. „Nič nimam.“ Kaj ne vidiš, da nimam ničesar več!“ sem mu zavpila. Nekaj ljudi se je ne ulici obrnilo v mojo smer, a uprlo oči v tla in nadaljevalo svojo pot. Druga dva pajdaša sta ga čakala v avtu. Nihče ni prišel pomagat. Ko je videl, da je svoje opravil, je, še vedno s pištolo, namerjeno vame, rekel: „Da ne bi slučajno oprezala za nami. Opazovali te bomo.“ Kakšna filmska izjava! Groteskna! Jaz sem ga pa še kar gledala, s hlipajočo hčerko na hrbtu.

Vedno, ko sem slišala zgodbe ropov in ljudi, ki so v šoku popolnoma odpovedali, sem pametnjačila, da res ni tako hudo, če nepridiprava enostavno suneš v oko in pobegneš. Kaj pa, če imaš s seboj otroka, ki ga je treba zavarovati in če ti nekdo v trup moli pištolo? Je bila nabita? Ne vem. Z otrokom ne bi ničesar niti poskušala. Bi lahko kaj storila? Ne vem. Danes se spomnim neštetih možnih načinov samoobrambe a verjetno spet ne bi storila ničesar. Zavoljo hčerke. Kaj sem imela v torbici? Nič takšnega, česar se ne bi dalo nadomestiti. Denarnico z bančnimi in kreditnimi karticami, osebne izkaznice, gotovine skoraj nič, sončna očala, žvečilne gumije in kremo za sončenje. V primerjavi z življenjem so bile to popolnoma nepomembne reči.

A ni to tisto, kar me boli. Boli me strah in šok, da nisem imela kaj storiti. Občutek nemoči. Dejstvo, da se je vse dogajali sredi belega dneva, ko so mimo hodili ljudje, a ni nihče poskušal pomagati. V joku in popolni paniki, ki je prišla za menoj sem tekla v hotel in na recepciji vpila, da so me okradli. „Pokličite policijo!“ sem se drla. Kaj se to pravi, da mi kar takole nek smrkavec, s kakšno pravico, jemlje nekaj, kar je mojega, sem vpila vse vprek. Kam smo prišli, da se kar takole krade naokoli! A resničnost te države je drugačna. Ali pa sem le jaz tako naivna. Nihče na niti trenil z očesom. Nihče ni pograbil telefona in poklical policije. „Gospa, to se tu dogaja vsak dan. Zaradi tega ne bi nihče klical policije, nihče jih ne bo iskal. Veseli bodite, da ste še živi, sploh, če je imel s seboj pištolo.“ Še zdaj sem brez besed. Okolje, kjer so vsakodnevne kraje nekaj normalnega... Kjer ni redkost, da nekaj sto pesov plačaš z življenjem.

Stekla sem v sobo, hčerko pa stiskala v naročju. Roke sem imela potne, hčerka se je tresla. Mož je po telefonu brž preklical vse kartice. Midva sva le sedeli in jokali. Sin in mož sta bila tiho. Še danes sem hvaležna, da sem kot naročeno iz torbice vzela potne liste, drugače sploh ne bi mogli nazaj domov. Še danes se mi včasih prizor izriše pred očmi, ko zvečer zaprem oči. Na ulici se neznancem v rahlem loku izognem, sploh če je tema, ker me vedno sledi strah, če se mi to zgodi doma. Morda je to paranoja ali pa sem se na tujih tleh naučila nečesa. Da ne smem iskati pravice drugod po svetu.

Kar je pri vsej zadevi najbolj smešno: ker so nama ukradli osebne izkaznice, je bilo njihovo krajo prijaviti na policiji in narediti zapisnik. Čista formalnost. In ker je bil naslov seveda mehiški je policist rekel: „No, saj storilcev verjetno ne bomo iskali, nima smisla...“ Narobe svet. Tisti, ki bi to morali storiti, so tako vdani v usodo, da jim je vseeno in se kriminala sploh ne trudijo izkoreniniti več. Od takrat precej manj potujemo, pa še te destinacije skrbno, skrbno izberemo.