Nosečnost je potekala brez ene same težave. Počutila sem se odlično, do zadnjega dneva sem bila aktivna, hodila sem naokoli, pripravljala vse za štručko, ki je bila na poti in bi lahko vsak dan pokukala na svet. Že dva meseca pred rokom je tehtala dva kilograma, tako mi je rekel ginekolog, in mislila sem, da res lahko tudi pohiti.

Prišel je predvideni datum poroda. Zjutraj je moja deklica še tako brcala, da je bilo kaj videti, pa čutiti tudi. Zvečer brc ni bilo več, vendar sem si kljub temu rekla, da se bo morda kmalu začelo in se je le umirila. Tudi ponoči brc ni bilo, zjutraj pa me je preplavil čuden občutek. Nekaj se je premikalo, vendar to niso bile brce, vsaj ne tiste, ki sem jih bila vajena.

Sledil je odhod v porodnišnico in močno sem upala, da se je le umirila. Prvi CTG ... Nič... Drugi CTG ... Spet nič ... Kljub temu sem trdno upala, da bo ultrazvok pokazal, da srček bije ... Nato je prišla ginekologinja, da mi naredi ultrazvok. Ekrana nisem videla in zelo me je bilo strah. Gledala sem le fanta in iskala nekaj v njegovih očeh, kar bi mi dalo potrditev, da je najina srčica še živa. Vendar tistega ni bilo ... Namesto tega mi je ginekologinja potrdia, da najini deklici srce ne bije več ...

Če sem si kdaj želela umreti, je bilo to takrat ...

Kasnejših dogodkov se sploh ne spomnim, oziroma le komaj kaj. Neprespana noč, med katero so me zbujali sproženi popadki – 12 ur na dve minuti. Med popadki sem od izmučenosti zaspala in halucinirala. Nisem razumela, zakaj moram skozi ta pekel; razložili so mi, da zaradi prevelike možnosti okužbe – v takih primerih carskega reza ne delajo. Fant je bil ves čas ob meni. Ponoči je prespal pri meni v porodnišnici in me med vsakim popadkom držal za roke. Kričala nisem, ker sem bila otopela od vsega. Zakričala sem le enkrat, ko je Pika prišla skozi porodni kanal; od vsega napora, psihičnega in fizičnega, sem zakričala tako, da me je najverjetneje slišala cela zgradba na izolskem hribu. Ne vem, ali bi vzdržala, če ne bi bil partner ob meni ... In on je mojim, ki so bili v strahu za svojo edinko, vsake pol ure sporočal, kaj se dogaja z mano. Za vse to sem mu še danes hvaležna.

Najprej Pike sploh nisem želela prijeti, fotografirati. A na koncu jo je babica dala fantu v roke in on meni. Bila je ... popolna. Želela bi si, da ne bi bila tako omotična od zdravil in vsega ostalega, da bi imela več moči, da bi jo lahko ljubkovala, morda oblekla ... Fanta sem celo prosila, da jo fotografira in danes mi tisti dve sliki pomenita več kot kar koli drugega na tem planetu.

Po porodu sem bila tako izčrpana, da sem se, ko sem zlezla iz postelje, sesedla na tla. Stvari, povezanih s porodnišnico, se komaj spominjam in ravno tako dnevov, ki so sledili doma. Preživljala sem jih nekje med spalnico, dnevno sobo in obiski pri starših.

Sreča v nesreči je bila, da naju je fantov sodelavec povabil v skupino k društvu Solzice. Sestali smo se teden po porodu. Najprej sem omahovala, ali bi sploh šla na srečanje, saj sem zaradi šivov komaj sedela ... Na koncu sem le rekla, da si želim iti. Spoznala sem Petro ... Najino srečanje je bilo kratko, vendar sva si začeli dopisovati po spletu – bolj je ona pisala meni, kot jaz njej. Pa ne vsiljvo, daleč od tega ... Na začetku je tipala, kako sem in odgovarjala sem ji, da ne vem, da sploh ne vem, kako se počutim. Odgovorila je, da je to normalno, da bo prišlo za mano. Da se proces žalovanja ne začne tako hitro ...

Zakaj jaz, zakaj midva, zakaj najina deklica?

Čez dva meseca me je čakal še poseg na rodilih. Isti hodnik, isto osebje, isti vonji in podoživljanje preteklosti. Takrat so se vsa bolečina, žalost, gnev priplazili za mano ... Mislila sem, da se mi bo zmešalo ... Trgalo in dušilo me je, nisem razumela, zakaj. Zakaj jaz, zakaj midva, zakaj najina punčka? Zakaj, ko je imela kar 57 centimetrov in dobrih 3,6 kilograma? Zakaj, če pa noben izvid ni pokazal, da bi bilo kar koli narobe?! Zakaj je bila mrtva, preden se je sploh rodila? Kako? Toliko vprašanj in nobenega, niti enega samega odgovora ... Absurdno do konca, da je nekdo mrtev, preden se rodi, da ni nič narobe in vendar je narobe vse in še več kot to ...

Res je prišlo za mano. Udarilo me je tako zelo močno ... In na trenutke, ne bom lagala, še kar udriha ... Pomagalo je, da mi je Petra dala smernice, kako naj ravnam. Kaj me čaka, kateri  koraki, taki in drugačni, bodo sledili v procesu žalovanja ... In da je vse NORMALNO. Potrditev, da si normalen, čeprav se počutiš, kot da se ti je zmešalo, pomeni ogromno ... Še posebej, ko iščeš krivdo v sebi, v drugih, povsod ... Ko se kot pes vrtiš v krogu in poskušaš gristi lasten rep ...

Zdi se mi, kot da sem navzven morda še taka kot nekoč,  navznoter pa sem se v trenutku postarala. Družba sovrstnikov mi le redko ustreza, raje se družim s starejšimi od sebe ... In po vsem, kar se mi je zgodilo in se mi še dogaja, ne le verjamem, ampak vem, da Pika pazi name in da se bova prej ali slej znova srečali ...