Kako je doživljala svojo "slepoto," nam je Aksinja Kermauner zaupala v zgodbi.

Zaradi raziskave, ki je bila srž moje doktorske disertacije, in  svoje prirojene radovednosti, sem se odločila, da se bom podvrgla poskusu, kako je biti slep. To sem storila tako, da sem si dvakrat za osem dni oči pokrila z očali za golbal (velikimi smučarskimi neprozornimi očali), ki so simulirala popolno slepoto. Poskusa sem opravljala leta 2005 v Črni na Koroškem ter leta 2008 doma. Kot dolgoletna učiteljica slepih imam veliko teoretičnega ter praktičnega znanja o slepoti, zato sem hotela še na lastni koži izkusiti, kako slepoto doživljajo slepi.

Nujno je potrebno poudariti, da je pri mojih poizkusih izostal psihološki moment depresije, ki je prisoten, ko človek nenadoma oslepi, zato nikakor nista primerljiva realnemu stanju. Kljub temu sem se v času obeh poskusov ogromno naučila ter spoznala mnoge stvari "od znotraj."

Prvi poizkus

Prvi poskus sem preživela v gostišču prijatelja Petra Lenčeta Pri Škrubiju v Črni na Koroškem, kjer sem bila prvič in kamor sem tudi prišla že "oslepljena." Spremljal me je mož, ki je pazil na mojo varnost. Ves ta čas sem izvajala vnaprej izbrane dejavnosti: hranjenje, prepoznavanje jedi, kultura pri hranjenju, samostojnost, ovire, osebna higiena, nezahtevno kuhanje, sprehodi, dojemanje odprtega prostora, obisk manjšega kraja, osnovna orientacija v zunanjem prostoru ter nekaj opravkov kot so nakupovanje, dvig gotovine, naročanje v restavraciji, obisk toaletnih prostorov, komunikacija z neznanimi osebami, intenzivni treningi čutil in vaje orientacije.

Vse obdobje poizkusa sem snemala glasovne posnetke na diktafon. Moje obnašanje je opazoval tudi partner, ki ga je beležil pisno in na videokamero ter ostali udeleženci, ki so kasneje opisali in ocenili moje reagiranje v določenih, načrtno izbranih situacijah. Prej in kasneje sem izmerila občutljivost preostalih čutov in ugotovila, da se je tip z vajami izjemno izboljšal, sluh pa fiziološko ne, čeprav sem se naučila selektivno poslušati.

Drugi poizkus

V drugem poizkusu, doma, sem se opazovala bolj fenomenološko, ni me toliko zanimalo merjenje čutov, bolj sem se osredotočila na samo doživljanje slepote. Odkrila sem, da se je moje dojemanje okolice začelo spreminjati okoli četrtega dneva slepote. Svet je vse bolj postajal nekakšen mehur z mejo v dosegu mojih rok. Tip se mi je pokazal bolj primaren kot vid, saj odseva pravo sliko stvari. Ko nekaj vzameš v roke, to čutiš táko, kot je, komuniciraš neposredno, medtem ko z vidom otipavaš na daleč. Res pa je, da z vidom kontroliramo stvari. Lahko bi rekla, da je vid kot velika tipalka, s katero držiš predmete na mestu, tam, kjer morajo biti. Pri tipu pa se ti izmuznejo tisti trenutek, ko jih spustiš iz rok, se jih ne dotikaš več. Popolnoma so nepredvidljivi. Lahko so tam, kjer si jih pustil, lahko pa tudi ne. Začnejo živeti svoje življenje. K sreči slepim ostane tudi sluh, ki je čut na daljavo, s katerim je mogoče dojeti oddaljeni svet.

Na drugi strani vek

Ker sem predvidevala, da bosta poizkusa zanimiva tudi za druge, sem opis poleg strokovnega dela objavila v knjigi Na drugi strani vek, ki je leta 2009 izšla pri Študentski založbi. Že 22 let učim slepe in slabovidne slovenščino in likovni pouk, ves čas sem se dodatno izobraževala, vendar mi je šele po obeh poskusih postalo jasno mnogo stvari, ki sem jih prej dojemala le od zunaj. In moje spoštovanje do slepih, ki morajo v svoje žitje in bitje vložiti precej več energije, se je še postoterilo. Torej nobenega pomilovanja, češ, ubogi revčki - rajši iskreno spoštovanje! Hkrati pa je nujno potrebno upoštevati razlike med dojemanjem sveta videčih in slepih. Ali, kot je rekla neka gospa na posvetu Slepa ženska: "Ne obravnavaj me kot slepo, vendar pa nikoli ne pozabi, da sem slepa!"