Pisalo se je leto 1958. Stara sem bila 18 let. Bila sem čedno, drobno dekle, z dolgimi svetlimi lasmi. Pogosto sem jih nosila prepletene v dve kiti, saj sem tako lažje opravljala dela na polju in v domači hiši. Vonj po sveže pokošeni travi me še danes vrne v tiste poletne mesece, ko sem zardevala ob laskanju bratovega prijatelja. Pogosto sem ga videvala. Pomagal je pri hiši in mi pomežiknil, če sem mu le namenila sramežljiv pogled. Tedaj sem začutila ščemenje v trebuhu in rdečica mi je zalila obraz. Nič kaj rada se nisem zadrževala v njegovi bližini. Bilo mi je nerodno, še posebej, kadar sta bila v bližini mama in ata. Seveda, bila sem zaljubljena in več kot jasno mi je bilo, da sem tudi jaz všeč njemu.

Spomnim se, kako naivno sem srkala njegove besede. Prav kmalu mi je namreč izpovedal ljubezen in mi prisegal pri bogu, da me želi za ženo. Videla sem le njegove zelene oči in si predstavljala, kako stopam proti oltarju. Slednje se je sicer res pripetilo, a ne z njim, ki sem mu predala dušo in telo. Ko so možje pokosili travo in smo jo dekleta razprostrla po travniku, da bi se posušila, sva se skrila v zavetje gozda. Bil je lisjak, znal me je zavrteti in mi spodnesti tla pod nogami. Znal je govoriti, mi laskati, obljubljati … in tiste njegove oči, nagajiv nasmeh … Danes se ob spominu na to ujezim, takrat pa, priznam, sem podlegla. Večkrat. Ven me je zvabil celo ponoči. Kako neumna sem bila!

Avgusta sem opazila, da mi izostaja menstruacija. Govorila sem si, da sem najbrž narobe preštela dneve, prepričana sem bila celo, da je to zaradi prvih spolnih odnosov. A menstruacije ni bilo in z vsakim dnem sem se prebujala z večjo grozo. Bilo me je strah, zelo strah. Stara sem bila 18 let in neporočena. "Oče me bo ubil ali pa pognal od doma," sem razmišljala. Od groze se mi je meglilo pred očmi, takrat je bilo vendarle drugače, kot je danes. Zaupala sem se njemu. Če sem z njim delila tako intimne trenutke, potem mu seveda lahko povem tudi to, da bo postal oče. S kamenčkom sem živčno vrisovala črte po deblu drevesa in čakala na njegov odgovor. Bila sem kot mlada srna, prestrašena in sama. Njegove besede so me prikovale v tla in prisežem, da mi še danes odzvanjajo v ušesih. "To ni moj problem, to ni moj problem, to ni moj problem …"

Nisem ga več videla, se je pa zato videl plod najinih skrivnih srečanj. Trebušček je rasel in me opozarjal na neizbežno. "Moram povedati. Mama bo razumela. Vem, da bo," sem bodrila samo sebe, čeprav sem vedela, da bom naletela na vse kaj drugega kot razumevajoče besede.

Prav sem imela. Mama je mesila testo za kruh. Z roko je segla v vrečo in zajela moko. Ko danes zaprem oči, vidim njeno kretnjo, od groze spačen obraz. Vidim sebe, prestrašeno, nebogljeno. Danes bi objela to deklico, če bi le mogla …

Mama je odhitela po očeta in mu med potjo povedala, v kakšni situaciji sem se znašla. Zahteval je, da mu povem fantovo ime, obenem pa ga niti ni zanimalo, kriva sem bila vendarle sama. "Poročila se bosta! Čim prej!" je velel oče in poslal brata ponj. Vrnil se je sam s sporočilom, zaradi katerega sem izgubila zavest: "Nič nisva imela. Vse si je izmislila. Prisežem pri bogu, da se je nisem dotaknil!"

Naša družina je bila verna. Noseča in neporočena ženska je bila greh in sramota. Tri dni kasneje me je oče poklical k sebi. Ob njem je molče stala mama in spraševala sem se, ali me globoko v sebi razume. Besede, ki so se valile iz očetovih ust, bi najrajši poteptala in zalučala v okno. "Kako more?! Kaj pravzaprav govori? Saj to ni res! Se to dogaja meni?!"

"Poročila se boš! Prijeten fant je, malo starejši, iz sosednje vasi. Doma imajo kmetijo. Očeta poznam že dalj časa, ne bo ti hudega ..."

Ponoči so me mučile more. Sanjala sem o moškem iz sosednje vasi. Prebujala sem se premočena, drgetala sem od strahu in obupa. Le kdo mi lahko pomaga?

Francija sem spoznala teden dni pred poroko. V njem sem videla le neznanca in nič drugega. Misel na to, da bom postala njegova žena, se mi je zdela neznosna. Še posebej, ker naj bi dom zapustila takoj po poroki. Kam odhajam? Kje bo moj novi dom? Kako bodo sprejeli mene in otroka? Bodo grdo ravnali z menoj? Po glavi se mi je podilo tisoč in eno vprašanje.

Poroke so bile tedaj precej drugačne kot danes. Zbrala se je naša in njegova družina, v rokah sem držala šopek travniškega cvetja, oblečena v nedeljsko obleko. Srce mi je razbijalo tako močno, da mi je utrip odzvanjal v ušesih. V grlu sem imela pekoč cmok in bolj ko sem se trudila zadrževati solze, težje sem dihala. Želela sem si kričati in pretepsti zelenookega lisjaka, ki me je pahnil v nesrečo. Namesto tega pa sem hlipajoče pogledovala proti nebu in upala na odrešitev, ki je ni bilo.

Takšen je bil moj in Francijev poročni dan. K sreči sva se pred dvema letoma, ko sva praznovala zlato obletnico poroke, poročila še enkrat. Tokrat sem se poročila z velikim nasmeškom na obrazu, v rokah sem kot najstnica stiskala šopek rdečih vrtnic in zrla v rjave oči, obdane z gubicami, za katere sem zagotovo kriva tudi sama. Franci je človek, ki ga preprosto moraš vzljubiti. Pozoren, nežen in razumevajoč. Tam je, ko ga potrebuješ in nekje pri panju med čebelami, ko želiš biti sam. Imava tri otroke. Vsi trije so najini, tako pravi in res nisem nikoli niti za hipec podvomila v iskrenost njegovih besed. Dve leti je potrpežljivo čakal ob strani in bil vedno tam, ko sem ga potrebovala. Sčasoma sem sama začela iskati njegovo bližino in ko sem potrkala na vrata, jih je brez besed odprl in me sprejel v objem. V moža sem se tako po dveh letih skupnega življenja zaljubila.

"Oprostite mojemu smehu, toda danes se mi zdi vse to tako zabavno! Tako rada ga imam, da bi ga kar pojedla! On se seveda sedaj dela, kot da ni s tega planeta, ampak ko boste odšli, mi bo na lice brž pritisnil poljubček. Takšen pač je, ta moj Franc," je dejala Antonija, po domače Tončka, ki je za Bibaleze.si povedala zgodbo svojega življenja.