Miranda na prvi pogled deluje skromna ženska, oblečena je v preproste široke hlače in bluzo, ki bi jo prej pripisali babici, tudi naličena ni. Spoznali sva se v trgovini, ko sva čakali v vrsti pred blagajno. Takoj me je očarala s svojo zgovornostjo, iz nje je izžarevala neka toplina, ob njej sem se počutila, kot da se poznava že mnoga leta in sva najboljši prijateljici.

Med srebanjem kave mi je zaupala, kaj počne v življenju in kako je vesela, da so se ji uresničile otroške sanje, da postane porodna babica in na svet pomaga drobnim bitjem.

Babica s srcem

''Že kot majhno deklico me je navduševalo vse, kar je bilo povezano z dojenčki. Ko sem na cesti opazila nosečnico, sem jo vedno ustavila in povprašala, kako se počuti. Mnogim sem tudi pomagala nositi težke vrečke iz trgovine do doma, ker sem menila, da je to nevarno za njih. In prav zaradi teh dogodkov iz otroštva, posebnih občutkov, ki sem jih doživljala, ko je pred meno stala nosečnica, sem se odločila, da se vpišem v srednjo zdravstveno šolo in postanem porodna babica,'' pripoveduje s posebnim žarom na obrazu Miranda.

Včasih je v porodnišnico prihitela tudi, če ni bila takrat njena izmena, pa tudi ponoči so jo na željo porodnice dvignili iz postelje. Svoje delo je opravljala s srcem in vsakič znova je navdušeno pomagala pri rojstvu deklice ali dečka.

Ker so v naselju, v katerem živi, vsi vedeli, da opravlja poklic babice, so se nosečnice dostikrat obrnile na njo in jo vprašale za nasvet. Preudarno jim je svetovala, jih bodrila, tolažila, delila z njimi srečne in žalostne trenutke. Po porodu jim je dostikrat prihitela na pomoč, ko so se znašle v situaciji, ki jo niso obvladovale, še posebej tiste, ki so rodile prvič, ki so se vloge starša šele učile.

Je to podkupnina?

Za njeno pomoč in prijaznost pa so ji bili hvaležni tudi očetje, tete, strici, babice, dedki ... Ker je tako lepo skrbela za nosečnico, porodnico in novopečeno mamico, so se ji kar naenkrat začeli vsi zahvaljevati z ogromnimi in dragocenimi darili, pozneje pa tudi z denarjem. Na začetku je prejemala le velike košare sadja, bonboniere, šopke rož, pozneje pa se njihova vrednost povečala. Vsakič ji je bilo nerodno in je hvaležnim sorodnikom pojasnjevala, da si tega ne zasluži, da je za svoje delo tako ali tako plačana … toda prizna: ''Imam dva šoloobvezna otroka, ki jima s svojo plačo ne bi mogla privoščiti kakovostnega šolanja, dodatnih izobraževanih tečajev … Želim jima lepo prihodnost in ja, priznam, vzamem podkupnino, plačilo za dobro opravljeno delo. Sem zato, ker jemljem denar od srečnih staršev, ki se jim je rodil zdrav otrok, prostitutka? Včasih se že počutim tako … Toda denar res koristno porabim. Nikoli ne vlagam vase, temveč samo v svoja otroka …'' Ne želi, da bi ji nekega dne nekdo očital, da je kot babica svoje delo opravljala tako natančno le zato, ker je vedela, da bo na koncu prejela visoko vsoto denarja. Verjame v to, da ljudje opazijo, da to resnično počne z veseljem, da za to živi, da so ji vedno na prvem mestu varnost, zdravje in dobro počutje ali nosečnice, ali porodnice, ali novopečene mamice.

Mirandinega veselja do službe se je nalezla tudi njena hčerka, ki obiskuje prvi letnik srednje zdravstvene šole in si srčno želi postati porodna babica. Tudi njo privlači misel na to, da bi se njeno življenje vrtelo samo okrog dojenčkov. Toda Miranda ves čas premišljuje, kako naj ji razloži, da se bo zaradi tega poklica včasih počutila umazano, kajti verjame, da se bo tudi pri njej slej ko prej pojavil trenutek, ko ji bodo v roke potisnili bankovce ...