Ana je bila zelo lepo dekle, a se je žal zaljubila v napačnega. Matija je bil že od nekdaj zelo egoističen, zagledan sam vase, okrog njega je vedno moralo biti vse popolno, z Ano vred.

Sprva do nje ni bil posesiven, zvito je čakal, da se je navezala nanj, da jo je popolnoma očaral, nato pa počasi pričel postavljati pravila in ji iz dneva v dan govoril, da je brez njega ničla. In Ana mu je čez čas verjela, da brez njega ne more živeti, ker ne zna in ne ve, kako je prav.

Nekoč sem jo srečala v gostilni. S prijateljicami smo šle na pico, ko sta z možem sedla za sosednjo mizo. Matija je vljudno pozdravil, vedno je bil osladno prijazen, iz njegovih črnih oči pa se je kar bliskalo. Najbrž smo bile v njegovih očeh prav obupne, ker smo bile v gostilni brez partnerjev, pa še jedle smo povrhu vsega – vsaka svojo pico!

Prišla je natakarica in ju prijazno vprašala za naročilo. Ana je molčala, se le nasmehnila, Matija pa je naročil: "Ona bo kozarec vode, jaz bom pivo in ocvrte kalamare, mešano solato in velik pomfrit!"

Natakarica si je zapisala, nato se obrnila k njej. A Ana je le odkimala: "Le kozarec vode, hvala!"

S prijateljicami, s katerimi smo sproščeno klepetale ob okusni pici, smo se spogledale. Da, Matija je že kazal zobe. Ana mora biti vitka, nobene večerje, nobene pregrehe! Popolno telo, naličen in nasmejan obraz, popolna frizura, skrbno izbrana oblačila.

Kmalu po tistem dogodku sem govorila z njeno starejšo sestro in ta je potrdila, da Matija odloča, kako naj se Ana obnaša. Pripovedovala je, da ne sme nobenega kosa oblačila kupiti brez njega. Vedno mora on imeti zadnjo besedo, pri oblačilih zanjo, pričeski, izbere ji primeren nakit, določi ji, kaj in koliko lahko poje, koliko kilometrov na dan mora preteči. Šokirana sem bila nad njenimi besedami, nad tem, da Ana vse to dovoli. Z njeno sestro sva upali, da ji bo kmalu zadosti in ga bo postavila pred vrata.

A zgodilo se je nasprotno; Ana je zanosila in, kot smo izvedeli, Matija ni bil nič kaj navdušen. Razlagal je, da ga skrbi, kakšna bo videti s trebuhom, koliko se bo zredila. Tudi med nosečnostjo jo je skrbno nadziral in kmalu se je začelo govoriti, da Ana lahko na dan poje le dva navadna jogurta in košček kruha.

Vsi smo vedeli, znanci, prijatelji in njeni domači, kako se Matija igra z njenim zdravjem in življenjem, pa nihče ni imel toliko poguma, da bi to preprečil. Ana je bila popolnoma na njegovi strani in ko so njeni starši poskušali pomagati, jih je nadrla, naj se ne vtikajo v njuno življenje. Skregali so se in Ana je odšla živet k njemu.

Nekoč je njena starejša sestra objokana prišla v službo. Povedala nam je, da je Ana rodila deklico. Bila je šele v 26. tednu nosečnosti in vsi so se bali za življenje male dojenčice. Nič kaj dobro se ji ni godilo. Sestra je povedala, da Matija krivi Ano, Ana pa krivi sebe. Dejala je tudi, da je Ana le še senca dekleta, kakršna je nekoč bila. Shujšana, utrujena, njeno zaskrbljenost pa skrivajo ličila in oblačila, ki jih je izbral Matija. Tudi takoj po porodu je morala biti popolna. A najsi se je še tako trudil, tistega žarečega nasmeha, ki je nekoč krasil njeno lepoto, ni bilo več. Matija ga je pregnal.

Mala deklica – Matija jo je poimenoval Katarina, Ana ni imela pravice pri izbiri imena – je preživela. Dve leti je imela zdravstvene težave, a jih je uspešno premagala. Ostala je edinka, danes je stara že osem let in je lepa deklica, podobna svoji materi, v skrbno izbranih oblačilih, ki jih zanjo kupuje očka. Nekoliko predrobna, toda on že ve, deklice morajo biti ves čas suhe, brez odvečne maščobe. Ana še vedno le kima in mu poskuša v vsem ugoditi. Shujšana je, brez sijaja, brez iskric v očeh. Prazna, le lupina.

Ko je bila še dekle, je vedno govorila, da bo imela veliko družino, da bo imela prijatelje, da bo z možem prirejala piknike. Nič od tega se ni uresničilo. Izbrala si je drugačno življenje. Pa vendar, izbrala si ga je sama ...

Pred kratkim smo v uredništvo prejeli pismo obupane mamice, ki piše o zakonski vojni, ki jo bije z možem ...