Marjetka s tresočim glasom opisuje svojo pretresljivo življenjsko zgodbo: ''Pred 30 leti se mi je življenje postavilo na glavo. Po dolgotrajnih mukah je moj sin Mark odšel v večni raj. Samo osem let je imel, bil je poln življenja, z veseljem je pisal domače naloge, oboževal je svojo sestrico. Bil je prijazen fantek, ki je v sebi nosil karizmo, s katero je osvojil srca vseh sorodnikov in prijateljev. Družino je polnil s smehom in igrivostjo, toda namenjena mu je bila žalostna usoda.''

Boj z žalostjo

Marjetka niti en dan ne pozabi prižgati svečke, prva tri leta po sinovi smrti je dvakrat na dan hodila na grob in ure in ure na glas jokala. Sedela je na klopci in tuhtala, kako naj si izpolni življenje brez svojega ljubega otročka. Zavedala se je, da jo doma čaka še hčerka, a njeno srce je pogrešalo sinove iskrive rjave oči, goste temne lase, navihan nasmeh, ...  ''Moje trpljenje je bilo z vsakim dnem večje … Znanci so me sicer tolažili, toda vse njihove besede se me niso dotaknile. Zavila sem se v meglo, počela sem vsakdanje stvari, ki me niso zanimale. Ure, tedni in meseci so se vlekli kot jara kača … In verjetno bi še danes klečala nad sinovim grobom, če me ne bi poslali na delo v drugo državo.''

Marjetka je pripravila prtljago in se preselila 400 km stran. Na začetku je bila jezna na direktorja in podjetje, ker sta jo odtrgala od pokopališča, na katerem je čutila, da jo sin vidi. Življenje se je postopoma vrnilo v stare tire, začela se je intenzivno posvečati hčerki, kljub temu pa nikoli ni pozabila prižgati ''večne lučke'' v svojem domu.

Sijaj v vnukovih očeh

Pred šestimi leti pa je v Marjetkino življenje zapihal nov veter radosti. Ko je prvič stisnila k sebi svojega vnučka Jana, jo je spreletelo po telesu. V srcu je začutila toplino, mir … Pozorno je spremljala njegovo odraščanje. Čutila je, da mora videti njegov prvi nasmeh, prvi zobek, prve korake, ... Ko je bila na obisku pri hčerkini družini, mu je brala pravljice, se igrala z njim, ga vodila na dolge sprehode. Vsakič znova se je čudila majhni, brihtni glavi, kako lahko v njej vzbudi najbolj močna  čustva ljubezni. V njegovih očeh vidi sijaj svojega sina. Ne verjame v reinkarnacijo, toda prepričana je, da v Janovem srcu živi delček Marka. Tudi vizualno vnuček ni podoben njeni hčerki, svoji mamici, temveč ima enako barvo las in oči kot njen preminuli sin.

Prvič, ko je gledala album s fotografijami skupaj z Janom, je vnuček začel na glas vzklikati: ''To sem jaz! Babi, poglej, da imam ta avtomobilček!'' V resnici je bil na sliki njen sin, toda podobnost je bilo težko spregledati. In tisti, ki so poznali Marka, se samo čudijo nad Janom, ki je tudi značajsko kopija svojega preminulega strica.

Posebna zvezda

''Verjeli ali ne, neka povezava med njima obstaja. Ko sem pri treh letih na Dan spomina na mrtve peljala Jana na Markov grob, je začel sam od sebe objemati njegov doprsni kip in ga poljubljati. Pripovedovati mu je začel o meni, kako ga imam rada in kako ga razvajam,'' pripoveduje babica Marjetka. Najbolj pa jo je presenetilo, da je Jan na pokopališču brez kakršnih koli opozoril zelo miren, tih in nenehno pogleduje v nebo. Nekega dne ga je vprašala, kaj išče tam gori, Jan pa ji je zelo odraslo odgovoril: ''Na modrem nebu je posebna zvezda, ki mi pošilja moč in energijo, da znam tako dobro teči, da znam pisati in da sem zdrav. Ta zvezdica ti sporoča, da te ima neizmerno rada.''

Marjetka je v vnučku našla tolažbo … In prav danes ji je sam z velikimi tiskanimi črkami napisal pismo: ''Moja zlata babi! Komaj čakam, da bova spet skupaj in se bom lahko stisnil v tvoje naročje. Tvoj Jan!'"