Ko je bila Ana še majhna in je bil njen oče živ, so k njim na dom vsak petek prihajali možje iz soseščine, očetovi prijatelji, s katerimi je kartal pozno v noč. Med njimi je bil tudi Martin. Takrat je bil star nekaj čez trideset, bil je srečno poročen, imel je dva sinova in hčer. Kadar je prišel popoldan, je otroke pripeljal s sabo in Ana se je z njimi igrala. Njegova žena je le redko prišla, bila je vedno zelo zaposlena.

Ana je odraščala, oče in Martin sta se starala. Bila sta dobra prijatelja in družila sta se, dokler Anin oče ni umrl. Takrat ji je bilo 17 let.

»Spominjam se, da nam je bil Martin v veliko oporo. Bil je skoraj član naše družine. Tudi po očetovi smrti je večkrat prišel in pomagal. Naša mati je bila zelo slabotna in potrebovala je nekoga, ki ji je pomagal,« je povedala Ana.

Ana je kmalu odšla študirat v drugi kraj, domov se je vračala vse bolj poredko. Študentska leta so bila divja. Rada se je zabavala, vseeno pa ohranila toliko resnosti, da je vsaj za silo opravljala izpite. Starejša kot je bila, manj se je vračala domov. Bila je v drugem svetu, okrog nje so bili vrstniki, imela je fanta. Ne enega, več. Iskala je pravega, pa ga ni bilo.

»Fantje mojih let so se mi zdeli tako otročji. Z njimi se res nisem mogla pogovarjati,« pripoveduje danes.

Njen študij je bil pri koncu, ko je izvedela, da je zbolela mama. Odšla je domov, dva izpita in diplomo pa preložila na kasnejši čas.

Mama ni dolgo bolehala, kmalu je umrla in Ana je ostala sama. Takrat se je zgodilo, takrat je začela Martina gledati drugače.

Tudi Martin se je zaljubil vanjo in po nekaj mesecih skrivne zveze je vložil prošnjo za ločitev. Po dobrem letu dni je bil tudi uradno ločen in preselil se je k Ani.

»Ljudje so bili sprva ogorčeni. Nekateri so naju gledali z odprtimi usti. Nekateri so naju obsojali, drugi pa govorili, da sva lep par. A nama je bilo popolnoma vseeno, kaj si kdo misli. Ljubila sva se,« pove Ana.

Pri 26 letih je zanosila in rodila dvojčka. Ko sta prišla na svet, je bil njun oče star 55 let.

»Kadar ju je z vozičkom peljal na sprehod, so mu ljudje, ki ga niso poznali, govorili, kako lepa vnuka ima. A to naju ni motilo. Le smejala sva se, ko mi je pravil, kakšen izraz so naredili, ko jim je povedal, da je njun oče,« je povedala Ana.

Ko sta dvojčka nekoliko zrasla, je končala fakulteto. Družina še danes živi v hiši njenih staršev, starejša polbrata in polsestra z veseljem pridejo na obisk. Tudi nekdanja Martinova žena se je sprijaznila in ju včasih obišče.

»Prijatelji smo. Živimo tako, kot nam ustreza. Tudi ljudje so se že navadili in naju sprejeli. Pomembno je le, da smo srečni in da sta otroka zdrava,« je za konec povedala Ana.