Romantični pevec Rok Kosmač, ki je drugi zapustil resničnosti šov Big Brother, nam je zaupal, da je na starševstvo popolnoma pripravljen. Z dekletom Renato Smešnjavec sicer otroka ne načrtujeta, ljubši jima je spontan odnos, ki bo prinesel še večje veselje, ko bosta zagledala dve črtici. "Ko bo Renata zanosila, se bom tega zelo razveselil. Že tako sva močno povezana, otrok pa bo vse skupaj samo še povečal," pravi priljubljeni pevec. Na vprašanje, koliko otrok si želi, pa odgovarja, da toliko, kolikor jih bo lahko preživljal. "Za enkrat torej enega, kasneje bi pa že videl, kako in kaj bi bilo prav za vse nas."

Rok je energičen, nasmejan, zabaven in navihan 25-letnik, s katerim je intervju bolj kot prijateljski klepet ob kavi. V pogovoru za Bibaleze.si sva se dotaknila njegovega otroštva, vzgoje, vrednot, njegovih dveh velikih ljubezni – rdečelase Renate in glasbe, pa tudi hiše slavnih …

Rok, kakšen deček ste bili kot otrok?

Po pripovedih mojih staršev sem bil zelo živahen otrok. Vedno se je moralo nekaj dogajati okrog mene, sicer sem si čas popestril kar sam. Mislim, da sem bil na trenutke zaradi te živahnosti celo moteč (smeh).

Kako so vas vzgajali?

Vzgajali so me z veliko mero ljubezni. Nekateri bi rekli, da sem bil scrkljan, jaz pa vem, da sem na ta način spoznal, da ljubezni ni nikoli preveč. Menim, da lahko otroku nudiš ljubezen v brezmejnih količinah, potrebno pa ga je tudi naučiti, kje so meje pri materialnih stvareh, kje so meje grdega obnašanja, kako biti vljuden, spoštljiv ...

Potem je pri vas veljalo, da lahko kažete čustva?

Ja, tega so me naučili, čeprav sedaj zelo malo jokam. V otroških letih pa je bilo seveda drugače. Takrat sem veliko jokal, še posebej, če nisem dobil tistega, kar sem si zaželel, na primer izleta na morje. Sicer pa nisem bil nikoli usmerjen preveč materialno, saj niti ne izhajam iz premožne družine. Slednje je zelo pozitivno, ker so mi nudili toliko več ljubezni, kar še danes zelo cenim in spoštujem. Lahko rečem, da sem zelo ponosen na vzgojo, ki so mi jo nudili starši. Vesel sem, ker sem sočuten in vem, da lahko z besedami človeka zelo prizadeneš. Takšnih čustev pa ne želim niti sebi niti drugim.

Ste imeli kdaj težave z vrstniki, sošolci, kako ste jih reševal?

(smeh) Ja tudi stepel sem se, v šoli sem odgovarjal ... Lahko bi rekel, da sem bil kar težaven, ker sem imel konec koncev tudi kot otrok svoj prav. Ampak med odraščanjem sem prišel do spoznanja, kaj je prav in kaj ni. Ko se ozrem nazaj, vidim stvari na drugačen način in vem, kaj sem takrat delal narobe. Rekel bi, da ni pomembno, kdaj prideš do spoznanja, pomebno je, ČE prideš, in takrat lahko to obrneš v svoj prid in ne delaš več takšnih napak. Danes razumem medsebojne odnose in se zavedam, kako pomembno je pri tem spoštovanje.

Kaj ste si kot otrok želeli postati, ko odrastete?

Že kot dečka me je pritegnila glasba. Imel sem veliko željo, da bi nekoč pel. Morda se je zdela neumna in nora, a bila je zelo močna. In uresničila se je. Zelo sem vesel, da je tako, kajti glasba je zame najlepši posel. Po nedeljski oddaji Big Brother me je bilo najbolj strah tega, da bi izgubil možnost, da se še naprej ukvarjam z glasbo. Ker ljubezen do glasbe bo vedno ostala, če pa bi se ljudem tako zelo zameril, da bi imeli o meni mnenje, kot ga imajo komentatorji šova ... bi pa morda lahko izgubil to, s čimer se najrajši ukvarjam.

Kam pa ste hodil v srednjo šolo?

Želel sem si sicer, da bi se lahko vpisal na srednjo zdravstveno šolo, vendar nisem imel dovolj točk. Ker nisem vedel, za kaj naj se odločim, smo s starši izbrali srednjo grafično šolo. Toda v tem poklicu nisem potem nikoli delal.

Kako so se začeli prvi koraki na vaši poti, do prve skladbe?

Spomnim se, da smo od dedka in babice dobili klavir. Takrat sem bil star šest let, imel sem posluh za petje in ker je mama znala edina igrati na klavir, me je spremljala z osnovnimi akordi. Učiteljica v pevskem zboru je prepoznala moj talent in že takrat rekla, da ne bom nikoli za matematiko, pač pa za glasbo. Tako se je pripetilo, da sem šel v glasbeno šolo, da se naučim igranja na klavir. Sprva sem imel odpor, saj sem si vse predstavljal veliko bolj zabavno, učiti sem se pa moral klasiko. Za to zvrst sem bil takrat še premlad. Tako me je klavir po eni strani odbijal, po drugi pa noro privlačil. Kljub temu sem opravil šest let glasbene šole. Ko pa sem bil star 13 let, se je zgodil preobrat. Osvojil me je film Great Balls Of Fire z Jerryjem Leejem Lewisom v glavni vlogi, kajti videl sem, kakšno energijo lahko ustvariš z igranjem, petjem, dobro glasbo. Ker not za skladbe iz filma takrat ni bilo mogoče dobiti, sem se pesmi naučil po posluhu. Pri 14 letih sem tako igral in pel skladbe iz filma, pri 15 pa napisal svojo prvo skladbo ...

Kje sta se z Renato spoznala, zaljubila?

Spoznala sva se na radiu Hit, kjer ona dela. Že pred tem sem sicer slišal njen glas, vedel sem tudi, da je rdečelaska, ko pa sem jo zagledal, mi je bilo takoj jasno, da je to tista ženska s privlačnim glasom. Všeč mi je bila že na prvi pogled. Bila je lepa, privlačna in prijazna, ampak iz samega spoštovanja in ker sem toliko mlajši, se mi ni zdelo prav, da bi kar stopil do nje in jo začel osvajati. Le kaj bi si mislila o meni? Fant, pejt domov! (smeh) Nazadnje je ona povabila mene na kavo, vendar pa do kave sploh nisva prišla. Namesto tega sva se raje vozila z avtom, se pogovarjala in tako naredila kar 300 kilometrov po Ljubljani. Med nama je bila takšna privlačnost, kemija, da se ji nisva mogla upreti. Sledila je pravljica, ki jo živiva še danes. Vmes se je sicer pojavilo vprašanje o razliki v letih in strah, da se najina zveza konča, toda spoznala sva, da pri tem leta nimajo vloge. Par se lahko razide, tudi če je enakih let.

Kako nameravate vzgajati svojega otroka in kaj se vam zdi pri tem pomembno?

Prednost bom dal ljubezni, materialnih stvari mu ne bom nudil, četudi bom imel možnost. To pa zato, ker pri sebi vidim, da otrok ne potrebuje materialnih stvari, da postane ČLOVEK. Otroka bom naučil spoštovanja, sočutja in empatije. Ne bom pa dovolil, da bi moj otrok postal glasbenik.

Zakaj?

Zato ker sem spoznal, da je lahko ta posel (če nisi zaljubljen vanj) največji sovražnik tvoje duše. Iz hiše slavnih sem se vrnil brez dostojanstva in ko sem se usedel za klavir in zaigral, je bilo, kot bi dobil krila. Poleg tega, da sem videl svoje najdražje, je bil to najlepši trenutek. Zato se mi ne zdi prav, da gre otrok po stopinjah svojih staršev, ker se to od njega pričakuje. Če si tega želi sam, potem prav, sicer pa ne.

Kako so se doma odzvali, ko ste jim povedali, da se boste udeležil resničnostnega šova?

Rekel sem jim, da nimam česa izgubiti, saj sem iskren, spoštljiv, nekonflikten človek, nisem hinavski, nisem provokator. Kaj bi torej lahko šlo narobe? Tako so mi starši rekli: "Hvala bogu, pojdi!" Mislim, da če ne bi šel, bi vse po vrsti razočaral.

Menite, da imajo ljudje in komentatorji napačno predstavo o vas?

Ne, ljudje ne, ti so me pozitivno presenetili. V nasprotnem smislu pa so me presenetili komentatorji. Mnenje o meni so si ustvarili na podlagi tega, da se nisem znal odločiti. Čeprav v življenju s tem še nisem imel težav. Sicer pa ne vem, ali in zakaj bi imela starejša, inteligentna ženska, ki dela že toliko let v medijih, takšnega neodločnega človeka, kot so ga opisali. Nihče ni popoln, a da bi bil to moj glavni problem in tako huda težava, kot so jo predstavili … ne vem, ali bi Renata želela biti moja partnerica.

Ljudem sem želel pokazati, kako pomembno je prilagajanje, kaj pomeni spoštovanje do človeka, da se lahko zabavamo in imamo lepo tudi na kulturen način … Nenazadnje gledajo šov tudi nekateri otroci, ki bi jim morali biti za vzgled.