Sanja Poljšak Pesan je temnolaska, ki je še pred nekaj meseci prepevala na "odru" domače hiške. Prepričan, da mora njenemu glasu prisluhniti vsa Slovenija, jo je mož Marko prijavil na šov Slovenija ima talent. Sanja ob tem pravi, da je pravzaprav mož tisti, ki ima v družini pravi talent: "Da preneseš vso to tečnobo in nadlogo, ki jo je moral prenašati v teh mesecih in ostaneš srečno poročen, moraš biti res talentiran!"

Spoznanje čudovito mamico, srčno ženo, pevko iz kopalnice in modro žensko v intervjuju za Bibaleze.si!

Kaj bi sporočili staršem, ki za domačimi vrati skrivajo talent, ker menijo, da je prepozno, da bi ga pokazali svetu? Mnogi namreč menijo, da bi z uresničitvijo svojih sanj prikrajšali družino. Pa je res tako?

Za srečo in uresničitev sanj čas ni pomemben. Če bi pri svojih osemnajstih letih poslušala ljudi, ki so rekli, da sva s fantom premlada za starševstvo, danes ne bi imela vsega tega, kar me najbolj osrečuje in mi uresničuje sanje. In če bi poslušala ljudi, ki so rekli, da sem prestara za glasbeno kariero, ne bi sedaj odgovarjala na tale novinarska vprašanja. Skratka – ne glede na to ali gre za starševstvo, ljubezen ali otroške sanje – pomembno je, kar čutimo, kako mislimo in kako močno si nečesa želimo ... Vse ostalo pride samo po sebi. Strah, da bi s tem, ko poskušamo uresničiti svoje želje in sanje, prikrajšali svojo družino, je nesmiseln. Poznam veliko mam, ki so že leta doma, brez službe, a so tako nesrečne in izgubljene v svojem svetu, da nimajo ne energije, ne želje in ne moči, da bi lahko bile dobre mame, take, ki si jih njihovi otroci zaslužijo. Otroci so veliko prepametni za marsikaterega starša in ne potrebujejo velikih besed, da bi razumeli in vedeli, kako se počutijo njihovi starši. In če sem jaz srečna, so moji otroci tisti, ki to najbolj močno čutijo. In samo kadar sem res srečna in zadovoljna sama s sabo, sem jim lahko dobra mama. Vsem staršem, ki mislijo, da je za njihove sanje prepozno, bi rekla, naj si še enkrat ogledajo mojo avdicijo, polfinalni in finalni nastop…in če še vedno ne bodo verjeli, naj pokličejo mene in jim bom sama povedala, da do vsakih sanj vodijo vrata – le odpreti jih je treba!

Zdaj najbrž prepevate veliko več, kot pred prijavo na Slovenija ima talent. Da so ti srečni trenutki čim pogostejši, je potrebno veliko organizacije. Kako torej potekajo dnevi, ko imate vaje, nastope?

Res je, da se sliši nemogoče in neverjetno, za kaj vse bi morala najti čas v teh pičlih štiriindvajsetih urah, kolikor jih ima en sam dan. In jaz nisem nobena super ženska – kar zmorem jaz, zmore vsaka druga mama. Ne gre za to, kaj nekdo lahko ali česa ne more – ampak kaj si nekdo želi in česa ne, kaj je pripravljen za to žrtvovati in kaj v to vložiti … Na začetku sva z možem vse skupaj jemala bolj za šalo, vsaj tako sva si govorila, ampak vedno bolj, ko je stvar postajal resna, bolj sva morala vsak dan do potankosti premisliti in načrtovati. V bistvu je postalo vse skupaj precej enostavno v trenutku, ko sva si zastavila en sam cilj – kar koli bomo počeli, bo izključno za našo srečo in v naše veselje…  V trenutku, ko bi postalo vse preveliko breme za kogar koli v naši družini, bi brez pomisleka pustili vse skupaj in živeli kot prej. Torej, v nič ne gremo za vsako ceno. In tega načela se držimo tudi, ko gre za mojo glasbeno pot. Na srečo imamo sedaj vsi počitnice, tudi jaz, zato imam veliko več časa kot marsikatera mama. In če samo nekaj ur dnevno namenim glasbi, nastopom in vajam, mi še vedno ostane vsaj toliko časa za družino, kot mamam, ki ravno tako osem ur dnevno preživijo na delovnem mestu. Sicer pa imam večino nastopov čez dan ali zgodaj zvečer, tako da me na večino spremlja kar vsa družina.

Vsa Slovenija je videla iskrice v moževih očeh, ko ste prižgali svojo zvezdo. Ponos, ljubezen in sreča sta žarela iz njih. Kaj vam pomeni njegova podpora? Menite, da brez moževega prigovarjanja ne bi stopili na oder resničnostnega šova?

Naj se sliši osladno in patetično kolikor hoče, ampak ne samo, da ne bi stopila na avdicijski oder, tudi na polfinalnega ne! In do finala sem si najmanj neštetokrat premislila. Ampak na srečo je bil vsakič, ko se mi je podiral svet in so me razžirali dvomi, tam ob meni, da jih je pregnal, ali pa vsaj poskušal. In v resnici je takrat, ko je izpolnil in poslal prijavnico z mojim imenom, pravzaprav prijavil tudi sebe. In če ima kdo v naši družini res talent, je to on – pa ne samo glasbenega! Da preneseš vso to tečnobo in nadlogo, ki jo je moral prenašati v teh mesecih in ostaneš srečno poročen, moraš biti res talentiran! Hehe! Talenti so torej na prvem mestu njegov in šele potem moj uspeh! In verjemite mi, še veliko stvari v življenju mi ne bi uspelo sami – z njim pa je vse tako enostavno ...

Kaj pa o vašem uspehu menijo otroci? Kako ste jim razložili, kaj se dogaja?

Morda se bo slišalo čudno, ampak moji otroci so to doživljali kot nekaj povsem običajnega. Pravzaprav so me večkrat spraševali, zakaj vsi zganjajo takšen cirkus okoli tega, da znam peti. Zanje je to namreč nekaj, kar so poslušali že v mojem trebuhu in potem še vse življenje. Njim se ne zdi moje petje nič posebnega. Pravzaprav so jim bili mnogi nastopajoči veliko bolj všeč kot jaz in so zanje tudi navijali. Tako, da se mi zdi, da so šele po reakcijah drugih otrok v vrtcu in v šoli začutili, da se nekaj dogaja in da je njihova mami del nečesa posebnega….ampak to je tudi vse, več jih ni zanimalo. Zanje je pomembno samo to, da sem na razpolago, ko tako hočejo in potrebujejo.

Kakšna najstnica ste bili? Se spomnite kakšnega pripetljaja, za katerega lahko rečete: "Ja, pošteno sem jo zagodla staršem!"

Ojej, moje najstniško življenje! Bila sem zelo zapletena najstnica – znala sem ljudi okoli sebe do solz nasmejati, v naslednjem trenutku pa sem lahko tako grdo pogledala izpod čela, da se me je ves svet izogibal….  Ampak vseeno bi težko rekla, s čim sem jo zagodla staršem. Veliko je stvari, za katere bi starši rekli, da so bile polomija, mene pa so spremenile v to, kar sem danes.

Želja po otroku se je pri vas rodila zelo zgodaj. Z možem sta takrat obiskovala srednjo šolo. Kakšne spomine imate na to obdobje? Bi danes ravnali drugače?

Spomini na čas, ko sva se z možem zaljubila, so nekaj najdragocenejšega, kar nosim v srcu. Tako močno in noro sem se zaljubila vanj pri svojih šestnajstih, da sem si želela, da bi ostalo tako lepo vse življenje. In ker sva se verjetno oba bala, da nama kaj ne uide in da česa ne zamudiva, sva se načrtno odločila za otroka. Na sprašujte, kaj sva mislila in o čem sva razmišljala! Enostavno sva šla za srcem. In kadar si v nekaj tako močno prepričan in v nekaj tako močno verjameš, ti enostavno mora uspeti; pa tudi če ti ne, veliko manj boli, ko padeš v paru ... In ja, danes bi se odločila enako!

Kljub temu, da sta si z možem zelo zgodaj ustvarila družino, ste diplomirali, pravzaprav ste celo pred doktoratom. Kako vam je to uspelo? Kako ste si organizirali dneve?

Pravzaprav je res, da sem že od gimnazije študentka z rednim statusom in čeprav imam tri otroke, še nikoli nisem izkoristila porodniškega dopusta. Ampak ravno status mi je omogočal, da sem imela veliko več časa za študij in družino, kot pa marsikatera mama, ki mora vse sobote, nedelje in praznike do poznega večera delati v supermarketu, njena plača pa komaj presega mojo štipendijo. Ko ljudje berejo našo zgodbo, jo mnogi razumejo povsem narobe. Nikoli nisem rekla, da mi je bilo kdaj v življenju hudo in da sem kdaj trpela. Zaradi vseh lepih stvari, še bolj pa zaradi napak in neuspehov sem danes to, kar sem. Tudi stvari, ki sem jih dosegla in jih še bom, so samo posledica nekih drugih, veliko večjih in pomembnejših stvari v mojem življenju. Še enkrat bom ponovila isto – v življenju moraš samo natančno vedeti, kaj si želiš, poti do tja pa je nešteto. In ni me sram iskreno priznati, da diploma in doktorat ali pa glasbena kariera niso stvari, na katere sem najbolj ponosna v življenju. Tudi brez njih bi bila lahko srečna. Lahko sem srečna mama z doktoratom in glasbeno kariero, ne bi pa mogla biti srečna doktorica znanosti in svetovno znana pevka brez moje družine!

Kako ste staršem sporočili novico o nosečnosti? Kakšna je bila njihova reakcija?

Ojej, o tem pa res raje ne bi ... Kaj naj rečem? Drama! Mame so jokale, očetje so vpili ... Ampak danes so ponosni dedki in babice. Pa saj to je tisto, kar šteje, a ne?

Kakšna mamica ste? Kako bi se opisali?

Mislim, da je to najtežje vprašanje. Sem nasploh pretirano čustven človek, zato grem v skrajnosti - ko sem ljubeča in ko znorim (smeh). Otroci bodo verjetno rekli, da sem prijazna in ljubeča, pa tudi zahtevna in dosledna. Eh, kaj pa govorim? Navijejo me okoli prsta, da še sama ne vem kdaj. Mož pa bi mi očital, da če bi bila pol toliko dobra žena kot sem mama, bi bilo njegovo življenje popolno. Hehe! Verjetno se bom lahko bolje opisala, ko bom babica – takrat bom vedela, kaj sem naredila narobe in v čem sem uspela. Lahko rečem samo to, da se vsak trenutek, tako kot vsak starš, trudim svojim otrokom dati najboljše, kar zmorem.

Kakšen način vzgoje se vam zdi najprimernejši?

Način vzgoje? Ha, to je tako, kot bi me vprašali, kakšen je idealen moški? Ga ni! Doma imam tri otroke in včasih moram biti zelo ustvarjalna, da sem mama na tri načine. Kar je uspešen vzgojni prijem za enega, ne bo nujno uspešno pri drugem otroku. Na marsikaj sem kot mama ponosna in za marsikaj mi je grozno žal, ampak pomembno je to, da sem do otrok milijon procentov iskrena. Zato se ne trudim biti popolna, ampak si dovolim napake, vendar pod pogojem, da jih tudi otrokom glasno priznam in sebi obljubim, da jih bom popravila. In to otroci najbolj cenijo!

Kateri od otrok je najbolj podoben vam in kateri možu? Kako bi jih opisali?

O vizualni podobnosti nima smisla izgubljati besed, saj se z možem večkrat pošaliva, da sva jih kar v fotokopirnici skopirala in si prihranila delo…. Glede značajskih lastnosti pa bi rekla, da so vsak po svoje edinstveni, a hkrati so vsi najini. Najbolj prav bo, če rečem da so po očetu podedovali pamet in lepoto, po mami pa temperament in trmo. Toliko, kolikor so nama podobni, se po drugi strani razlikujejo od naju in med sabo. Čeprav nisem ena tistih mam, ki povsod in vsem razlaga, kako čudoviti in uspešni so njeni otroci, pa lahko vseeno iz srca s ponosom rečem, da so, takšni kot so, najdragocenejša stvar na (mojem) svetu.

Kaj najrajši počnete, ko ste skupaj?

Kadar le lahko, gremo skupaj na izlet, pa čeprav samo do najbližje slaščičarne… Vso dolgo zimo pa si ob večerih, stisnjeni v eni postelji, pripovedujemo zgodbe o mamici in očku, ki sta imela tri otroke in sta jih peljala na morje…. To je naša najljubša pravljica, ki jo, če je le mogoče, uresničimo.

Kakšne so vaše želje za prihodnost?

V veliko medijih se pojavljajo ugibanja in napovedi o tem, kako bom nadaljevala oziroma NE bom nadaljevala svoje glasbene poti ... Jaz pa se sploh ne obremenjujem s tem. Vseeno mi je v katerem časopisu bo moja fotografija, koliko se govori o meni, koliko albumov bom izdala in kje vse bom nastopila v prihodnjih mesecih …Tako kot si pred pol leta ne bi svojega življenja nikoli predstavljala tako kot ga sedaj živim, si verjetno ne morem predstavljati, kako ga bom živela čez pol leta. Karkoli bo prinesel čas in karkoli bom počela, bo prav, če bo ob meni moja družina, tako srečna in nasmejana kot je bila že veliko prej, preden so se zgodili Talenti. Zato zjutraj, ko se zbudim, ne pomislim najprej na vse skrbi in probleme, na delo ki me čaka, na obveznosti, ki jih je treba urediti, ampak na to, da naj se ta pravljica, ki jo živimo, nikoli ne konča. Vseeno mi je za scenarij, naj bo, kar bo, samo, da bomo zdravi in vsaj tako srečni kot sedaj. Če mi ob vsem tem uspe še kdaj na noge dvigniti kakšno dvorano in s petjem koga ganiti do solz, pa toliko lepše – jaz bom dala vse od sebe!