Ponosna starša Saša Lendero in Miha Hercog pravita, da sta hvaležna za mali, živahni čudež, zaradi katerega sta preživela čarobno leto … Res, da je za njima tudi veliko nočnega vstajanja in neprespanosti, a tudi neskončne radosti ob prvih nasmeških, slinastih poljubčkih, objemih, prvih korakih, besedah …

Na spletnem portalu Bibaleze.si smo želeli izvedeti, kako se Saša počuti v vlogi mamice, kako družina preživlja dneve in še mnogo malenkosti, ki so skupne vsem staršem. Saša nas je znova razveselila s pristankom, da pokukamo v njihovo življenje. Da še vedno živijo pravljico, se lahko prepričate v spodnjih vrsticah ...

Se vajino življenje močno razlikuje od tistega pred rojstvom hčerke? Kaj se je najbolj spremenilo?

Oooo, ja! Zelo je drugače! Predvsem dobi življenje neko globoko osmišljenost, zaradi katere je vse lažje. Cankar je nekoč lepo opisal, da se staršem ob rojstvu zazdi, kot da bi vse breme postalo v trenutku lahko kot pero, in ga pleča ne čutijo več. In to je čista resnica! No, … res pa je tudi, da bi se po enem letu nočnega vstajanja prodal za eno doolgo, v celoti prespano noč (smeh).

Kakšna deklica je Aria? Kakšne lastnosti ima? Komu je karakterno in vizualno bolj podobna?

Aria je zelo dobrovoljen, zelo nasmejan otrok, ki ves čas nekaj žlobudra in miga (smeh). Težko jo je dohajati in loviti, ker ima vsako minuto deset novih idej, ki jih je nuuuujno potrebno uresničiti. Včasih pa se celo uro v miru igra in prestavlja igračke s sedežne na mizo, z mize na stol, s stola na tla, … Zelo je družabna in ljubeča. Otroke ima sploh rada in jih hoče takoj objeti in pocmočkati, česar se nekateri seveda ustrašijo (smeh). Zelo jo razžalosti, če je kdo žalosten ali joka. Takoj priteče in ga začne tolažiti. Tudi če včasih zapremo na del vrta našega kuža Tara (da mu Aria pomotoma ne stopa na tačke, saj je že zelo star in ga bolijo), in je on zato, ker je zaprt, nesrečen in cvili, ga Aria pride nekajkrat pogledat, potem pa plane v jok, saj je kuža žalosten. No, … rezultat je spuščen kuža z malo pohojenimi tačkami in potolažena Aria, ki se ves čas spotika ob njega. (smeh)

Vas je materinstvo spremenilo? Kje to sami najbolj opazite? So to opazili tudi vaši bližnji?

Starševstvo spremeni vsakega normalnega človeka. Na bolje! Ob otroku še bolj razviješ empatijo, odgovornost, skrb, občutek za lepoto trenutka in za to, kaj je zares pomembno. Obudiš igrivost, postaneš manj malenkosten, tekmovalen in egoističen. Za mnoge slabe lastnosti ni več ne prostora ne potrebe.

Kakšna starša sta z Mihom? Sta vztrajna pri postavljanju mej, ali ob sladkem nasmehu malčice običajno popustita?

Jooooooj, doslednost, vztrajnost in prava mera strogosti so pa resnično pravi preizkus živcev in zrelosti staršev…. Ufffff! Je težko!!! (smeh) Predvsem drživa skupaj in poskušava pri prepovedih vztrajati. Včasih mora kateri od naju prav steči ven iz sobe, da se lahko v miru nakrohota ob Arijinih poskusih uveljavljanja volje in iskanja nadvse iznajdljivih možnosti, da bi dosegla svoje. Vsekakor veva, da je postavljanje omejitev za otroka nujno, ter da mu, kljub trenutnemu neugodju, povzroča občutek varnosti in vodenja. No, trenutno zanjo vsaka prepoved pomeni »nimaš me rad,« zato se na koncu vedno strašno stiska, objema in cmoklja »svoj izvor omejitev.« Midva pa jo seveda še bolj crkljava in ji razloživa, kako zelo jo imava rada, … ampak, da NE vseeno ostaja. 

Kakšen način vzgoje se vama zdi najprimernejši? Česa ne odobravata?

Otroke je treba imeti neskončno rad in jim to znati pokazati. Ljubezen, ki je druga stran ne uspe videti, je le sama sebi namen in ne služi ničemur. Ariji zato ves čas izkazujeva ljubezen s pozornostjo, posvečanjem, besedami, objemi.. in tudi z vzgojo, ki mora včasih vsebovati prepovedi in omejitve, saj se bodo ves čas pojavljale tudi kasneje v življenju. Čim prej se mora naučiti z njimi soočiti ter jih sprejeti kot del življenja, ne da bi ji povzročale frustracije ali občutek nemoči in neuspeha. Ni mi všeč preveč permisivna vzgoja, saj se mi zdi, da otroku ne prinaša ničesar dobrega. Grozljivo pa se mi zdi, da nekateri svoje otroke ponižujejo, ustrahujejo in celo pretepajo … in ob vsem tem pri sebi najdejo opravičilo, češ da jih le vzgajajo. V mojih očeh so to bolni ljudje, ki jim je treba otroke TAKOJ, isti hip odvzeti (o tem, da bi – in kako - kaznovala povzročitelje, se ne bom preveč razgovorila, saj me bo zaneslo daleč preko meja, ki jih dovoljujejo javni mediji) in jih dati v posvojitev nekomu, ki jih bo znal imeti zares rad in malih osebic ne bo popolnoma poškodoval na poti odraščanja.

Ali pogosto lovite skupne utrinke v fotografski objektiv? Se Aria rada fotografira?

Skupnih fotografij sploh nimamo, ker vedno slika eden od naju … Aria pa ima do dela modela vsak dan drugačen odnos (smeh)!

Si morda zapisujete v dnevnik Arijine spremembe, dosežke, jih dopolnjujete s fotografijami?

Imava na tisoče fotografij, ki pa na žalost niso preveč urejene. Na srečo ima Arijina babi malo več organizacijskega duha, tako da ona vpisuje vnučkine pomembne mejnike in majhne, ljubke dogodke ter izbira slikice, ki jih odnese v razvijanje.

Katerih hčerkinih dosežkov sta se najbolj razveselila? Sta kakšnega ujela tudi na kamero?

Vsak njen dosežek naju prav trapasto razveseli (smeh). Najbolj ljubki trenutki se vedno zgodijo takrat, ko kamere ni, vseeno pa sva uspela posneti nekaj takšnih, ki jih bomo čez nekaj let zelo z veseljem pogledali. Vedno, kadar naredi Aria kaj zelo »blesavega,« ji Miha »zagrozi,« da bo te posnetke pokazal njenemu prvemu resnemu fantu, ko ga bo prišla predstavit (smeh).

Kaj najraje počnete, ko ste skupaj? Kam se običajno odpravite na potep?

Na vrtu napihnemo bazenček, prinesemo kup igračk in uživamo. Na potep pa gremo radi na Brnik, kjer se sprehajamo po travnikih, Aria in Miha pa gledata letala, ki vzletajo in pristajajo in sta vsakokrat vsa iz sebe (smeh)!

Katerih vrednot želita naučiti hčerko? Kaj se vama zdi pomembno, da bi znala v prihodnosti in se uspešno soočala z vsakdanjimi situacijami?

Želiva, da bo dober človek ... želiva, da spoštuje življenje v vseh oblikah, da ima rada živali, rastline, zemljo in ljudi. Predvsem si želiva, da bo dovolj gotova vase, da potrditve ne bo iskala drugod in da bo vedno vedela, da verjameva vanjo in jo imava najraje na svetu.

Kaj pa se vama zdi najbolj pomembno v partnerskem odnosu? Kaj cenita, spoštujeta?

Zaupanje! In to, da ljubezen, ki jo čutiš, znaš drugemu tudi pokazati.

Kaj vama pomeni družina?

Smisel, ljubezen, pristan, …

Si morda želita še enega otroka?

Hmmm … (smeh)

Kot smo lahko videli, vam po porodu ni ostalo nič odvečnih kilogramov. Ste morda sami pripomogli k temu, ali z odvečno težo preprosto nimate težav?

O, hvala! No, iskreno – kakšna dva kilograma sta mi še ostala, ampak nič zato! Saj me bosta zapustila, ko bo pravi čas (smeh)! Moje telo mi kar lepo služi in s težo res nimam večjih težav. Je pa res, da sem pozimi zgrabila svoj športni duh in mu zabičala nekajtedensko borbo z odvečno težo. On in jaz sva potem skupaj obiskovala salone Linea Snella in bila prav lepo uspešna (smeh). Sicer pa je to edina metoda, ki prej prime, preden mi športni duh spet pobegne(smeh)!

Zagotovo poprimete tudi za kuhalnico! Kaj najraje pripravite Mihu in Ariji?

Kuham zelo rada, ampak zdaj me zaradi pomanjkanja časa velikokrat nadomesti moja mami in nas vse povabi na kosilo. Čez vikende pa imamo tradicionalna družinska kosila pri Mihovih starših. Zdaj, ko poleg agencije Lendero&Co vodimo tudi Terapevtski masažni center Aria, nas takšna povabila precej razveselijo (smeh). Drugače pa pečem izvrstne palačinke, kuham marmelade, delam domače štruklje, tufahije, pečem baklavo, sadne in čokoladne torte, zelo dobro pripravim puranove zrezke v smetanovi omaki, makaronovo meso, porovo juho, česnovo juho, razne testenine, skratka - na kratko – dobro kuham! (smeh)

V zadnjem obdobju ste ponovno pričeli z ustvarjanjem glasbe. Ste pogrešali pisanje tekstov, ali se ravnate po občutku in pišete takrat, ko imate navdih?

Pisanje teksta, ki naj bi resnično nekaj sporočal, je delo. Ni napisan v nekaj minutah. Redki so stvar navdiha v taki meri, da dobesedno »padejo« na papir. Ne grem na kolena sem pisala dva tedna, a mi ni žal, saj mi je na desetine ljudi vsak dan pošiljalo svoje življenjske zgodbe … Pisali so mi o tem, da so našli moč za spremembo, pogum za odhod, ponos, ki so ga izgubili, veselje, ki so ga pozabili pri nekom … Besedilo mora imeti sporočilo in mora se ljudi dotakniti. Rada pišem besedila, ki imajo zgodbo in čustven naboj, in so delček življenja. Vsakokrat, ko pride navdih, si ga zapišem in kasneje iz njega počasi luščim zgodbo, ki želi biti povedana. Trenutno predstavljam pesem Nikoli ni prepozno, ki ima – tako kot pesem Ne grem na kolena – grški izvirnik.