Kje so te meje in kakšen je pravi odnos do golote med starši in otroki, smo vprašali psihoanalitika Romana Vodeba. 

Zakaj je golota med otroki in starši še vedno tak tabu? 

"Kar nekako prav je, da je golota še vedno 'tak' tabu. Na neki način mora biti tabu. V ozadju se namreč skriva t. i. tabu incest, ki je normalen in naraven, torej priporočljiv, če že ne kar nujen. Otrok (še) ne sme skozi koncept eventualne manifestne spolne želje – ki ga kar nekako vsiljuje oz. namiguje videna golota – zapopasti spolnosti. Otrok še nima razvitega genitalnega seksualnega nagona – ta nastopi po obdobju t. i. latence, torej v puberteti. Otrok (še) ne razume vloge in koncepta genitalij ter spolne sle (želje) oz. imperativa spolne združitve dveh tipov genitalij. Niti deček niti deklica še nimata vednosti oz. znanja o obstoju, še manj pa o vlogi ženske vagine pri koitusu, niti ne vesta za obstoj spolne naslade ali orgazma.

Miselno premlevanje obeh tipov genitalij zato ne sme biti intenzivno (beri: libidinalno investirano). Otroku misel ne sme preveč '(po)divjati,' ko je vizualno soočen z maminimi in očetovimi genitalijami (z goloto) – vselej jih namreč primerja s svojimi; jih pa tudi medsebojno koitusno 'kompatibilizira.' In bolje je, da to otrok dela nezavedno, kot da mu tovrstna misel energetsko, torej libidinalno investirano, premleva zavestno (Jazovo) razmišljanje. Mnogi ljudje intuitivno čutijo, da golote ni treba po nepotrebnem kazati otrokom. Čutijo, da otrokom to lahko škodi – no, to ni ravno nujno. Otrokova psihična realnost ima svoje scenarije in svojo intenziteto. A kljub vsemu je na nek način bolje, da je golota staršev za otroke nekakšen tabu – ni dobro, da jih vsakodnevno gleda. Osebno se mi zdi – in to bi lahko na dolgo in na široko argumentiral – da so nudistične plaže na nek način škodljive za otroke – predvsem tiste, ki vstopajo v falično fazo, v obdobju razreševanja t. i. Ojdipovega kompleksa, seveda pa tudi tiste, ki vstopajo v obdobje latence." 

"Otroci niso psihično pripravljeni, da bi dojeli koncept golote, torej genitalij in posledično spolnosti. In ni dobro, da jim misel uide in se predolgo mudi okrog maminih in očetovih genitalij. To se namreč zgodi, če otrok prepogosto videva gola starša. Lahko jih zgolj bežno vidi. Nezavedno vsak otrok tako ali tako mamine in očetove genitalije 'združuje' v koitusu – in prav oz. naravno in normalno je tako. Le zavestno pretirano razmišljanje na temo očetovih in materinih genitalij ni priporočljivo – vsaj freudovski in kleinovski (po Melanie Klein) psihoanalitični diskurz gre v to smer. Otrok v t. i. analni in t. i. falični fazi psihoseksualnega razvoja ne pozna ne spolne perverznosti ne naslade, načeloma (večinoma) tudi orgazma ne pozna (izjema so nekatere deklice) – pozna pa določeno avtoerotično ugodje ob draženju genitalij (klitorisa ali penisa).

Otrok razmišlja o svojem avtoerotizmu in o obeh tipih genitalij po eni strani zelo logično, po drugi strani pa zelo 'noro' otročje. Za deklico je zelo problematičen in po svoje fatalno pomemben (za razvoj normalne ženske seksualnosti) 'imago' oz. predstava o očetovem penisu, ki ga (načeloma) sicer ne sme videti oz. pogosto videvati, 'mora' pa ga logično predvideti in mu na fantazijski ravni celo pripisati določeno '(vse)mogočnost.'  Uzrtje očetovega erektiranega penisa ali soočenje s koitusom ter vsem spolnim (koitusnim) sadizmom, ki zbega otroka, lahko otroka osebnostno 'meče iz tira' celo življenje. Tudi določene spolne in vedenjske (osebnostne) motnje se lahko razvijejo iz tega, torej iz prezgodnjega soočenja (in miselnega premlevanja) genitalij in spolnosti. Kakšno otrokovo soočenje s kunilingusom in felacijo (med staršema) otroka še bolj fatalno zmede. Otrok tudi ne sme misliti oz. miselno (intenzivno) premlevati užitka, ki ga oče in mati doživljata, ko seksata. Golota pa otroka pogosto napelje, da zavestno in nezavedno razmišlja o 'seksu' (koitusu, po teorijah Melanie Klein pa tudi materini felaciji očetovega penisa) med staršema, manjka pa mu logika smiselnosti njunega medsebojnega početja – ker mu je pač neznan pojem seksualne naslade oz. spolnega uživanja." 

Kako bi moral otrok gledati na golo telo očeta, matere, ko se, npr., preoblačita, umivata? 

"Vsa ta vsakdanja golota bi morala biti za otroka bežno in nepomembno doživeta, čeprav bo vsak otrok v falični fazi (od tri do pet let) vsakič pokazal nenavadno veliko zanimanja, ko bo lahko uzrl materine in očetove genitalije, torej goloto. Otroci, še posebno dečki, se okrog falične faze radi ekshibicijsko ponašajo s svojo goloto, z lulčkom, ki ga deklica nima – takrat tudi preizkušajo svoje uretralne sposobnosti. Dekličino kazanje golote ima konceptualno drugo obeležje – ne kaže mednožja, pač pa lepoto svojega »(pre)ostalega« telesa.

Starša pa morata vendarle svojo goloto in eventualno otrokovo zanimanje zanjo nekako ignorirati – seveda, če se da. Če pa je otrok vendarle preveč zvedavo nergav, mu lahko starš(a) v nekaj stavkih razloži(ta), da so dečki in deklice ter moški in ženske, torej tudi mamica in očka, med nogami različni, da drugače lulajo in da mamica lahko v sebi nosi in rodi tudi otroka, ki ji ga očka 'vstavi' (z lulčkom). Otrokovo nezavedno ('noro') fantaziranje namreč samo predvidi, da je mamica polna penisov, ki jih je v njenem telesu pustil oče, in iz katerih se lahko razvijejo otroci. Melanie Klein je trdila, da že predojdipski otrok – torej otrok, ki še ni začel razreševati Ojdipovega kompleksa – otrok, ki ga še obvladuje materina »dobra« dojka iz oralne faze dojenja, predvideva, da mamica sprejema očetov penis predvsem oralno. Freud se je bolj nagibal k tezi, da otrok anticipira koitus, bodisi analni ali vaginalni oz. genitalni. V to smer gre tudi kleinovski psihoanalitični diskurz. Melanie Klein je namreč še bolj podrobno kot Freud in njegova hčerka Anna proučevala otrokove infantilne teorije o spolnosti in psihičnem oz. nezavednem zapopadenju obeh tipov (konceptov) genitalij. Zelo pomembno za razvoj poznejše ženske seksualnosti je dekličino miselno premlevanje očetovega penisa. Deklica je polna nezavednih scenarijev in misli, ki imajo povsem drugo obeležje kot dečkovo nezavedno mislenje. Fenomen kastracije je ključno povezan z videnimi in miselno premlevanimi genitalijami (goloto) očeta in mamice." 

Otroci se v določenem obdobju začnejo zakrivati, nočejo kazati golote. Zakaj? 

"Fenomen Ojdipovega kompleksa (pri deklici in dečku) s seboj nosi tudi t. i. kastracijski kompleks, ki je pomemben za razvoj t. i. Nadjaza, torej vesti (ki v odraslosti peče, če človek počne kaj prepovedanega, neetičnega). Ojdipalni tabu incesta – torej ponotranjena prepoved, da bi si otrok libidinalno oz. spolno želel nasprotispolnega starša – po razrešitvi Ojdipovega kompleksa povzroči, da otrok začne čutiti, da mora zakri(va)ti lastne genitalije. Ob tem čuti, da jih starši – ne istospolni, ne nasprotispolni – ne smejo videti, ker si jih (nasprotispolni) ne smejo spolno želeti, istospolni pa so tako ali tako njihovi ojdipalni libidinalni konkurenti za nasprotispolnega starša. Tudi oni sami potlačijo željo po nasprotispolnem staršu. V njih se vzpostavi – torej mora se vzpostaviti – incestuozna prepoved (spolne) želje po istospolnem staršu.

Vse te miselne procese opravi nezavedno in golota je v teh míslenjih zelo pomembna. Zavestni Jaz pa ukrepa – tako da se otrok pač izogiba lastne golote, pa tudi videna starševska golota ga zelo bega, čeprav svoj prvotni eksihibicionizem lahko obrne v svoje nasprotje, torej v voajerizem, in po tihem čaka, da bi kakšnega starša videl golega, a da ga pri tem ne bi nihče zalotil. Ravno to, da t.i. postojdipalni otrok (po petem do šestem letu starosti) sebe ne vidi in ne prepoznava kot manifestni spolni objekt nasprotispolnega starša, je smisel tabuja incesta oz. tvorbe jedra Nadjaza. Zato bi morali starši spoštovati voljo oz. (ob)čutenje svojega otroka, da skriva svoje genitalije, ne pa, da ga silijo, da se pred vsemi gol kopa, tušira, sonči, ali da celo gol maršira na nudistični plaži. Če se to zgodi, ima lahko posledice v specifiki oz. konceptu spolne želje v odraslosti."