Stripi so imeli in imajo še danes veliko zvestih bralcev. Generacija današnjih staršev je z vnemo prebirala Mikija Mustra, Asterixa, Srečnega Luko in listala Cicibana z Modrim medvedkom. A včasih je strip veljal za manjvredno literaturo, stroka pa mu ni pripisovala nobene literarne vrednosti. A ni jih malo, ki jim je bil strip stalni spremljevalec na nočnih omaricah in šolskih nahrbtnikih, ki so jih požirali z užitkom, se ob njih učili brati, danes pa se z njimi vračamo v svojo mladost.

Če je bilo branje stripov takrat stvar okusa, šole pa strasti do tega žanra niso sprejemale z odobravanjem, je danes povsem drugače. Danes jih stroka vključuje v izobraževalne procese in kakovostnemu stripu tudi priznava vrednost ter ga vključuje v učni načrt slovenskega jezika.

Stripi za družine

Deveta umetnost, kot stripe tudi imenujemo, je razširjena in priljubljena likovno-literarna zvrst, ki danes v kulturnem prostoru dobiva mesto, ki ji pripada. Slovenska založba, ki združuje zanesence in ljubitelje risano-pisanih vrstic ter izdaja stripe za družine, se trudi vzgojiti novo generacijo bralcev in hkrati dvigniti bralno kulturo. Zlasti se osredotoča na stripe avtorjev francosko-belgijske šole, saj ta v Evropi velja za najkakovostnejšega, omenjeni državi pa za prestolnici evropskega stripa. Osredotoča se na stripe, ki so namenjeni tako otrokom kot odraslim, imenujejo pa jih kar družinski stripi, kot so Garfield, Iznogud in Srečni Luka. Po njihovih besedah naj bi mamice zlasti rade prebirale Garfielda.

Založba želi med drugim opraviti s predsodkom, da je strip manjvredna oziroma cenena literatura, ki za otroke ni primerna. Takšna miselnost je verjetno ostanek starih časov, ko jih je jugoslovanska oblast označila za "šundovski produkt kapitalistične družbe". A obstajajo stripi, ki so za otroke tudi koristni.

Strip kot pomoč pri učenja branja

Danes program Bralne značke, ki skrbi za promocijo branja, mentorjem pri njihovi izbiri zaupa, je pa vprašanje njihove presoje in ne nazadnje poguma, koliko mentorji besedila, ki niso povsem kanonizirana, torej tudi stripe, vključujejo v izobraževalni proces. Gibanje sicer zagovarja, da ima bralec pravico izbrati literaturo, ki mu je všeč in mu pri tem svetuje. Na strip se tudi navezujejo nekateri cilji veljavnega učnega načrta za slovenščino. Ta vanj strip vključuje že v prvem triletju, strip pa zajemajo posamezni učbeniki z Mikijem Mustrom, Asterixom in ostalimi sodobnimi stripi, tako da danes ne moremo trditi, da stripa ni v šoli, pravi Igor Saksida.

Tudi strip pripomore k hitrejšemu učenju branja, zlasti ker predstavlja vmesni prehod med branjem in vizualno podprto pripovedjo. Kakovosten strip za otroke naj bi bil tak kot vsaka domišljijska knjiga, glede na svoje značilnosti pa tako jezikovno kot likovno inovativen; povezan s sodobnim otroškim svetom. Kljub temu mora vsebovati 'prazna mesta', ki jih otrok zapolni s svojo domišljijo, še omenja Saksida.

Nekateri menijo, da naj bi bil strip motivacija za hitrejše usvajanje besed in dvigovanje pismenosti, pomagal pa naj bi tudi pri učenju tujih jezikov. Igor Saksida pravi, da je lahko deveta umetnost sicer zanimiva vsebina v procesu razvijanja pismenosti, saj bralca motivira, nikakor pa ni osrednja možnost za razvijanje bralne zmožnosti. Zelo nevarno bi bilo trditi, da je za otroke, ki ne izražajo interesa za branje glede na njihove bralne interese, primerno čtivo le strip, sploh če govorimo o otrocih v tretjem triletju osnovne šole.

Poleg tega razvijanje otrokove pismenosti in bralnih interesov ne sme biti enostransko usmerjeno. Razkorak med bralci zahtevne in lažje literature je treba zmanjševati, pravi Saksida. Strip, pustolovsko književnost, poezijo, dramatiko in umetniško prozo naj berejo tako prvi kot drugi. Vprašanje, ali naj beremo Franceta Prešerna ali strip, je povsem umestno, rečemo lahko le, da je zanimivo oboje in tako s prvim kot drugim lahko po branju s pogovorom pridemo do literarnoestetskega doživetja.