Komunikologinja Marjeta Novak in psiholog Robert Kržišnik iz svetovalnega podjetja Humus sta pred kratkim izdala knjigo Starši nove generacije. Ta se ne osredotoča na vzgojo pridnih, ubogljivih in nemotečih otrok, temveč želi slednje opremiti s pozitivno notranjo držo, zdravo samozavestjo in odprtim odnosom do življenja, poleg tega pa ponuja napotke za spoštljive, sodelovalne in sproščene družinske odnose. V intervjuju smo ju povprašali o sodobnem starševstvu, posebnostih slovenskega kulturnega okolja in njegovem vplivu na vzgojo, o slovenskih šolah in še in še ...

Zakaj je po vašem mnenju starševstvo moderne dobe zahtevnejše kot kdaj koli prej?

Dandanes smo priča veliki dinamiki sprememb – od tehnoloških do gospodarskih in okoljskih. Ne vemo, kakšen bo svet videti čez deset ali dvajset let, ko bodo naši otroci odrasli. Otroke je torej treba opremiti za prožno, proaktivno in pozitivno delovanje v svetu, ob tem pa jih spodbuditi še za ustvarjalno sodelovanje z drugimi. Kajti, le tako bodo lahko kos izjemnim izzivom, pred katerimi se bodo znašli, ko bodo stopili v odraslost. Soočali se bodo z osebnimi izzivi: kako najti ustvarjalno delo, zgraditi dobre odnose, prispevati k večji kakovosti življenja v skupnosti, pa tudi globalnimi, ki bodo vključevali vprašanja podnebnih sprememb, starajočo se družbo bogatih in problematiko priseljencev, medversko zaostrovanje in še kaj.

Je dejstvo, da so otroci danes zahtevnejši, posledica časa, ali smo to izzvali tudi starši?

Otroci so danes zahtevnejši tudi zato, ker jih sodobne tehnologije, zlati pa internet, spodbujajo k enakovredni dvosmerni komunikaciji, kjer lahko kdor koli poda svoje – drugačno – mnenje. Ene same resnice ni več, možnih je več pogledov. Podobno nato pričakujejo tudi od staršev: da jih jemljemo kot enakovredne, čeprav seveda ne kot enakopravne partnerje pri sprejemanju pomembnejših družinskih odločitev. Stare avtoritarne vzorce starševanja v slogu 'poslušaj in ubogaj,' 'naredi, kakor sem rekel,' 'ne sprašuj zakaj' postavljajo našo vzgojo pod vprašaj. „Le zakaj bi ti moral jaz, otrok, prinesti časopis, če lahko greš sam ponj?“ „Zakaj naj se učim na pamet tipe rečnih obrežij, če pa jih lahko poiščem na internetu?“

Zato moramo starši iznajti nove načine, kako komunicirati z otroki. Pri tem nas velikokrat zanaša iz preveč avtoritarnega v preveč permisivno starševanje in spet nazaj ... Najina starševska in strokovna izkušnja pa je, da je smiselno skozi dialog z otroki iskati rešitve, ki upoštevajo tako potrebe otrok kot potrebe staršev oziroma okolice, prijateljev, učiteljev, sosedov. Dialog pomeni, da smo drug do drugega radikalno spoštljivi: najprej skušamo razumeti potrebe, ki jih ima vsakdo v dani situaciji ter tako vzpostavimo stik na čisto človeški ravni – šele nato pa skupno iščemo rešitve.

V čem je posebnost slovenskega kulturnega okolja in vzgoje otrok?

Slovenci smo skozi zgodovino – ko so nam stoletja vladali drugi in smo živeli v revščini – ponotranjili držo, da je najbolje potrpeti, biti tiho in nikakor ne štrleti iz povprečja. Vse to je strnjeno v besedi, ki že od rojstva spremlja večino slovenskih otrok in po najinem mnenju naredi več škode kot koristi: „Bodi priden.“ To pomeni biti nemoteč za okolico, zlit z večino, brez lastnih idej. To je za družbo dolgoročno pogubno, saj s tem vzgajamo bodoče odrasle, ki mirno sprejemajo status quo in krivice in se nato nad tem vsevprek pritožujejo...

Razmere pa so se spremenile: v 21. stoletju smo Slovenci sami odgovorni za stanje v družbi, na nikogar, razen nase, ne moremo več zvračati krivde, kot smo lahko še pred 100 leti. Hkrati pa smo materialno in miselno bogatejši kot kdaj koli prej in čas je, da postanemo bolj odgovorni, proaktivni, inovativni in konstruktivni. Tu lahko največ naredimo ravno starši: prepoznavamo in razvijamo notranje moči najprej pri sebi, nato pa pri otrocih. Osredotočimo se na priložnosti, ki jih zaznavamo okoli sebe. Namesto v pritoževanje, iskanje napak in krivic raje usmerimo energijo v skupno iskanje rešitev skozi ustvarjalen dialog.

Pravite, da je težava našega šolskega sistema v tem, da ceni le tiste posameznike, ki se izkažejo kot ubogljivi, pridni in disciplinirani. Se vam zdi, da se na tem področju že pojavljajo spremembe, ali pa smo še daleč od tega?

Šolstvo se je v Sloveniji zataknilo nekje v 19. stoletju, ko so bile družbene in gospodarske razmere čisto drugačne od današnjih: podobno je tekočemu traku, ki želi producirati enake 'izdelke,' otroke, ne glede na njihove raznolike nadarjenosti, zanimanja, strasti in cilje. Uporablja pretežno tablo in kredo, ne pa interneta, ki današnje otroke spremlja že od zibke. Sveti predmeti so matematika in tuji jeziki, zapostavlja pa se medsebojne veščine, ki so za uspešnost v življenju ključne. Učitelj podaja eno resnico, ki jo 'dober' učenec (ponavadi je to pravzaprav učenka) čim bolj dobesedno ponovi. Šole si v učilnicah želijo predvsem discipline in miru, ne pa izzivalnih vprašanj, angažiranih debat in timskega reševanja problemov. Poleg tega pa učitelji ocenjujejo neznanje, ne pa znanja; manj neznanja kot zazna učitelj, boljšo oceno dobi otrok. Otroci pridejo v prvi razred neskončno radovedni, šolo pa večinoma zapustijo z odporom do učenja.

To je bilo čisto v redu v časih industrijske dobe, ko je šola pripravljala otroke za delo za tekočim trakom. V današnji dobi, ko so se tekoči trakovi preselili v Azijo in Afriko in ko lahko dodano vrednost pri delu dosežemo le z nenehno inovativnostjo in ne s pridnostjo, pa tak šolski pristop naredi več škode kot koristi. Potrebno bi bilo iskati načine, ki bi pri otrocih skozi šolanje razvijali pozitivno samopodobo in suverenost, otroško radovednost krepili, ne pa jih omejevali z iskanjem neznanja. Ne bi smeli nagrajevati ponavljanja učiteljevih besed, ampak spodbujati timsko reševanje problemov in ne kaznovati otrok, če si pomagajo pri testih ... Sedaj imamo šolski sistem, v katerem ni zadovoljen nihče, ne učenci, ne starši, ne učitelji. Upava, da bomo kmalu nehali zgolj trpeti in se bodo začele pojavljati šole, ki ponujajo drugačen, bolj human pristop k učenju za življenje in ne za točke.

Spodbudno je, da se je o tem vsaj začelo govoriti v medijih in civilnih iniciativah. Svoje pa spet dodaja tudi dvosmerna komunikacija na internetu. Mladi vse bolj podajajo svoje mnenje o posamičnih šolah in učiteljih na spletnih straneh, s čimer soustvarjajo realnejšo sliko našega šolskega sistema. Pred podobnimi izzivi so tudi druge družbe, ne le slovenska. S sodobnimi komunikacijskimi potmi se lahko tako otroci, starši kot učitelji povezujemo in skupaj iščemo presežne rešitve. Upanje vsekakor je. Za začetek postavimo pod vprašaj vrednoto pridnosti, že to bi bil velik premik naprej.

Kaj lahko starši naredimo v teh zahtevnih časih - kje naj začnemo?

Najbolje je začeti povsem na začetku, torej pri svojem starševskem poslanstvu in pri starševski viziji. Kaj želimo doseči z našim 'starševanjem,' v katero smer želimo usmerjati in podpreti svojega otroka? Želimo, da je priden, ubogljiv, discipliniran, ali pa ga želimo podpreti na poti samostojnosti, svobodnega in ustvarjalnega razmišljanja, visoke samomotiviranosti, samoodgovornosti? Glede na zavesten cilj, ki ga imamo, bomo veliko lažje izbirali konkretne korake v konkretnih okoliščinah. Drugo ključno vprašanje je, kakšni starši želimo biti? Želimo biti avtoritarni, popolni, vsevedni starši, ki imajo vse pod nadzorom in oblikujejo otroka po svoji podobi, ali pa morda želimo biti spoštljivi, prostodušni, iskreni starši, ki z otrokom iščemo sožitje skozi enakovreden dialog? Tovrstna razmišljanja nam bodo v veliki meri pomagala definirati pot, po kateri želimo hoditi.

Kot ključno orodje na križiščih starševanja pa, poleg jasne starševske vizije, poslanstva in vrednot, vidiva v nenehnem vzpostavljanju in vzdrževanju odprtega, enakovrednega dialoga v družini, torej tako med staršema, kot tudi z otroki in vztrajanja pri tem, da se prav vsi zapleti rešujejo skupaj, z upoštevanjem in spoštovanjem potreb vseh vpletenih. Na ta način na kar najbolj celosten način ne rešujemo zgolj tekočih zagat, temveč obenem otroke tudi učimo sodelovanja z drugimi, upoštevanja potreb drugih in konstruktivnega komuniciranja, kar jim bo v življenju še kako koristilo.

Lahko poveste kakšen primer vzpostavljanja in vzdrževanja enakovrednega dialoga v družini, ne da bi sprožili nenehna pogajanja za vsako drobnarijo posebej?

Pri vzpostavljanju dialoga z otrokom nikakor ne gre za to, da se bomo pogajali v duhu daš-dam in vstopali v nenehne kompromise, ki nas bodo vse puščali nezadovoljne. Ravno tako to ne pomeni, da bomo večino časa preživeli v izčrpavajočih razpravah in dokazovanjih, da imamo prav. V praksi to pomeni, da bomo z otrokom, tako preventivno kakor tudi v težavnih situacijah, vzpostavili dialog in skozenj najprej poskušali razumeti otrokove nezadovoljene potrebe, mu poskušali pomagati razumeti naše nezadovoljene potrebe ter ga potem povabili v skupno iskanje načinov sožitja, ki bi kar najbolje zadovoljili potrebe tako nas kot njega.

Šele iz tovrstnega skupnega truda se lahko rodijo dogovori, katerih se bomo vsi želeli držati, saj nismo bili v njih prisiljeni in v njih vidimo nek smisel. Predlagava tudi redne sestanke, družinska dialoška srečanja, na katerih se odkrito pogovarjamo o tem, v kolikšni meri smo zadovoljni z našim sodelovanjem, vzpostavljamo medsebojno razumevanje in skupaj iščemo načine sobivanja, ki bodo vsem kar najbolj v veselje. Taki sestanki se lahko končajo z zelo kreativnimi rešitvami, jasnimi dogovori in sklepi, predvsem pa vzpostavljajo duha soodgovornosti, sodelovanja in skrbi za potrebe vseh vpletenih.