Samopoškodbeno vedenje je izraz globoke notranje stiske. Gre za stisko z bolečino, ki je neznosna do te mere, da jo je možno prenašati le, če boli tudi telo.

Osebe, ki si prizadevajo telesno bolečino, to najpogosteje storijo z vrezovanjem v kožo z nožem, britvico ali drugimi ostrimi predmeti. Nekateri se zatekajo k udarcem v glavo, roko ali nogo; to storijo s topim ali ostrim predmetom, ali pa se zaletavajo v steno. Lahko si pulijo lase, se praskajo, žigosajo ali zastrupijo. Vsi po vrsti pa svoje poškodbe skrivajo pred drugimi.

Pogoste zmote v zvezi s samopoškodbenim vedenjem so, da je samopoškodovanje izraz duševne bolezni, da je tako ravnanje enostavno opustiti, da ga lahko odpravimo s povečanim nadzorom, sramotenjem pred drugimi ali kaznovanjem ter da se to nam, v naši družini ali meni, že ne more zgoditi.

O tem, kako naj ravnamo z osebo, ki se sooča s samopoškodbenim vedenjem, in ji pomagamo, smo se pogovarjali s psihologom in psihoterapevtom dr. Heliodorjem Cvetkom iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor.

Kratko in jasno rečeno: poiskati je treba strokovno pomoč. Če imamo težave s samopoškodovanjem mi sami in že imamo izkušnjo, da tega vedenja ne moremo kontrolirati, si moramo to priznati in si priskrbeti pomoč.

Problem pa je največkrat v tem, da te samokritičnosti ni oziroma ni moči in pripravljenosti priznati svojo nemoč. Ali pa smo zaradi določenega razloga ujeti v klobčič prikrivanja. Če se samopoškoduje naš bližnji, pa moramo vedeti, da čeprav trpi, ne bo navdušen nad dejstvom, da bo moral (če želi pomoč) svojo stisko in ravnanje razkriti. V tem primeru ga je treba enostavno odpeljati k strokovnjaku, ki se s tovrstno problematiko in nudenjem pomoči ukvarja. Torej na način kot v skrbi za bližnjega ravnamo v vsaki drugi situaciji, ko gre za resno težavo ali bolezen.

Je pa res, da svojci v takih primerih največkrat odpovemo oziroma nismo najbolj primeren faktor za organiziranje pomoči in sodelovanje pri tem. Praviloma smo namreč vpleteni v psihodinamiko svojca, ki se reže, in imamo tako ali drugače delež pri tem, da svojih stisk ne (z)more reševati na konstruktivnejši način. Če smo krivi, tega seveda ne bomo priznali, za samopoškodbeno vedenje pa bomo svojca obsojali in krivdo prelagali nanj. Na ta način (s stisko in prevzemanjem krivde) do samopoškodbenega vedenja praviloma pride.

Samopoškodbeno vedenje, vključno z depresijo, je vedno – kadar ni spremljevalni simptom katere druge bolezni (to pa je zelo, zelo redko) – izraz globoke notranje stiske. Stiske z bolečino, ki je neznosna do te mere, da jo je možno prenašati le, če boli tudi telo. Ali pa je treba življenje (z bolečinami in radostmi) izklopiti. Zato je potrebno vsakemu takemu človeku posvetiti vso pozornost in pomagati po najboljših močeh.

Ne smemo je obsojati in se zgražati, kar ni lahko. Torej ne sprašujemo s tonom oziroma prizvokom očitnega nerazumevanja in neodobravanja: »Kaj delaš?« »Zakaj to delaš?« »Si neumen, nor …?«

Posledice poškodb (rane, kri, kraste, brazgotine, podplutbe …) mnoge, ki tega niso vajeni, šokirajo, da odvrnejo pogled ali celo gredo stran. Mnogi se o tem niso sposobni pogovarjati. Oseba, ki je v taki stiski, da se samopoškoduje, pa potrebuje predvsem človeka, ki bi ga poskušal razumeti brez obsojanja. Zato so na mestu sporočila kot npr.: "Vidim, da ti je hudo, rad bi razumel, pripravljen sem poslušati, lahko kako pomagam, potrebuješ pomoč, kaj lahko storim zate ...?"

Kako pa ji lahko pomagamo?

Odvisno od naše vloge, povezanosti z dotično osebo in osebnih zmožnosti. Če smo del socialne mreže in življenja tega človeka, če imamo s to osebo pozitiven čustven odnos in si "pusti blizu," praviloma lahko veliko storimo. Ne v smislu kakšne terapije, temveč v smislu večjega razumevanja, podpore ter lajšanja bremen in stisk tega človeka. Lahko pomagamo tudi pri organiziranju pomoči, konkretne in strokovno terapevtske. Pogosto smo lahko s konkretnim angažiranjem mnogo bolj koristni kot s še tako pametnim (terapevtskim) nasvetom. In v primernih trenutkih, ko smo sami s tem človekom, soočeni z njegovo stisko, bolečino in nemočjo, lahko iskreno izrazimo sočutje, povemo, da ga/jo imamo radi, da nam ni vseeno in bi radi pomagali. To iskreno sočutje in izražena naklonjenost lahko »odpreta vrata« in omogočita potreben premik v človeku, da se odloči poiskati in sprejeti ustrezno (psihoterapevtsko) pomoč oziroma konča začarani krog zapiranja v svet lastnih stisk, bolečine, samoobtoževanja in samopoškodovanja.

Zakaj se zatekajo k samopoškodbam?

Samopoškodovanje je vsako dejanje oziroma posledica – rezultat dejanja – ki pomeni poškodbo (praviloma telesno), ki smo si jo prizadejali hote ali nezavedno. Zato sodijo v to kategorijo tako grizenje nohtov in obnohtne kožice kot tudi praskanje do krvi, puljenje in navijanje las, vse oblike rezanja, udarjanja s pestmi, komolci, nogami ali glavo ob trdo podlago in tudi raznovrstni poskusi ter uspešno izvedeni samomori.

Največkrat gre za sproščanje napetosti, preglasitev neznosne duševne bolečine in samokaznovanje. S telesno rano oziroma poškodbo in s tem povzročeno ter občuteno bolečino se sprosti notranja napetost, neznosna duševna bolečina pa, ko jo preglasi telesna, popusti. Kadar gre za močne občutke krivde ali razvrednotenosti, rane na telesu in spremljajoča bolečina kot akt in posledica samokaznovanja omogočijo znosnejšo samopercepcijo. V primerih preplavljenosti z občutki splošnega nesmisla ali življenjskega vakuuma pa rane in bolečina posameznika usmerijo nazaj v življenje in osmislijo trenutno realnost. Pa naj se še tako čudno sliši ...

Na kaj naj bodo bližnji pozorni?

Na sočloveka, seveda! Če je samopoškodbeno vedenje že napredovalo, lahko ob poskusu motiviranja za psihoterapijo pazimo tudi na to, da s svojim ravnanjem ne povečujemo stiske in osnovnega problema sočloveka. Da pomagamo konkretno in tudi z morebitnimi spremembami pri sebi.

Na splošno pa se velja truditi za take medsebojne odnose, da bomo zaznali potrebe in želje, predvsem pa stiske, bolečino in nemoč sočloveka. Pa ne samo zaznali, temveč se nanje tudi odzivali. Torej, naredili za sočloveka tisto, kar je v naši moči, mu pomagali, da mu bo lažje in mu življenja še dodatno ne otežujemo. Pri sebi in v družbi nasploh moramo negovati občutljivost, empatijo in solidarnost – trudimo se, torej, za skupno dobro na račun nekaj manj egoizma. Pa najsi gre za partnerja, starša, otroka, prijatelja, sodelavca ali človeka, ki smo ga srečali povsem naključno.