Ne obremenjuje se z nepomembnimi detajli, kot so, ali bo človeka z izrečeno besedo prizadela. Nikakor. Bog jo je naredil po sistemu »Pljuni, kar ti pade na pamet.« In tega se z veseljem drži. Kolikokrat sva si že skočili v lase, nisem več štela. Sčasoma pa sem se naučila tudi, da se s takšnimi ljudmi dela v rokavicah. Kadar je le mogoče, se z njimi strinjaš in se tako izogneš prepiru. Tašči je ime Terezija, a jo vsi kličemo mama Rezika. Ima goste črne lase in močne neurejene obrvi. Zdrava vaška ženica z logistično napako. Njeno telo se je sicer prestavilo v novo stoletje, a žal je njena miselnost ostala še v starem. Rada ima močno zabeljeno in začinjeno hrano, kuha hrano z veliko maščobe in temu primerno je tudi njeno telo. Če se vljudno izrazim, je elegantno izpopolnjena. Pri njej imam vedno občutek, da že na vratih čaka, da kdo pozvoni, saj zvonec še ne odzvoni do konca, pa se že odprejo vrata. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Planila je skozi vrata in naju skoraj potegnila noter.

»Kaj bo dobrega?« je takoj napadla. Tadej jo je prosil, da sede, češ da imava pomembno novico. »Ježoš, kaj se je pa zgodilo?« Ta njen »ježoš« me je poleg njenega čudaškega smeha spravljal ob živce že od vsega začetka. »Mami, ne bom dolgovezil. Lana je noseča. Dojenčka bova imela,« je začel Tadej in vzneseno dodal: »Očka bom. Ti pa babica.« Tašča je obsedela in nepremično zrla v strop. Izgledala je kot sredi molitve. Ustrašila sem se, da je to spet ena tistih neumnih reakcij. Naenkrat pa je vstala, skočila pokonci in začela vpiti: »Babica bom, ježoš! Če to ni krasno! Lana, ješ dovolj? Še bolj suha si kot ponavadi. Zdaj moraš jesti za dva!« Hodila je gor in dol po kuhinji, naju objemala in na glas sestavljala seznam, koga vse mora poklicati in mu sporočiti veselo novico.

»To bo Franka zavistna. Njena hči se že eno leto trudi zanositi, pa nič. Zdaj sta se z možem prijavila v ambulanto za neplodne pare. Njo bom najprej poklicala.« Samo potrdile so se moje besede, ki sem jih izrekla prej. Zagotovo je najslabša mati Terezija na svetu. Oziroma, oprostite. Mama Rezika. Pustila sva jo v njenem zmagoslavju in se odpravila proti domu.

Vseeno nisem ušla občasnemu bruhanju v službeno stranišče, zato sem kljub vsemu obdržala stare kilograme. Sodelavke so bile zelo razumevajoče, konec koncev gre za mlad kolektiv in vse so razumele, kaj preživljam. Dosti smo kramljale o mojem počutju in vse nestrpno čakale, da na morfologiji izvem ali pod srcem nosim dečka ali deklico. Z največjim veseljem sem jim potrdila svoje domneve, pričakovala sva sina. Takoj se je začelo zafrkavanje. Začela je Tanja, mlada mamica: »To bo en razgrajač. Pa kako lep bo, če ne bo seveda pobral taščinih genov.« Na vsa usta smo se nasmejale, punce namreč niso mogle pozabiti taščine slike, ki sem jo enkrat pokazala. Njene obrvi so jih spravljale v delirij. Kolikokrat smo se nasmejale na ta račun.

»Sta izbrala ime?« me je vprašala Sonja. Odgovorila sem ji, da še ne. Prijetno opravilo naju je šele čakalo. Res sva se zvečer s Tadejem natovorila s knjigami imen in brskala ter podčrtovala všečna imena. Vsak je moral izbrati pet najbolj simpatičnih in če bi nama uspelo izbrati skupno ali vsaj podobno, bi bila to najina končna izbira. Seveda nisva prišla skupaj. Najina izbire so bile svetlobna leta narazen. Izbiranje imen se je tako zavleklo še v osmi mesec nosečnosti. To je bil tudi čas, ko sem se poslovila od službe in odšla na porodniško. Sodelavke so mi pripravile službeno zabavo. Po pisarni so razobesile balone, prinesle ogromno hrane, vsaka posebej mi je zaželela lepe želje, potem pa so mi skupaj podarile vrednostni bon za otroško trgovino. Tako zelo so me razveselile s presenečenjem. Obljubile smo si, da se pred rojstvom še vidimo na kavici, potem pa jih pridem občasno obiskat, ko bo najin sin brez imena malo zrasel.