"Ko sem prišla domov, je Val že spal, sklonila sem se k njemu in ga prekrila s poljubčki. Nisem ga želela zbuditi, zato sem ga le občudovala … Toliko časa ga nisem videla, da se mi je zdelo, da je zrasel," je v smehu povedala Urška in nadaljevala, da sta se zjutraj le stežka izvila iz objema in odpravila v vrtec.

Z mlado mamico Urško smo poklepetali tudi mi. Postavna, a  preprosta svetlolaska nam je povedala, da poprime za vsako delo, tuja ji ni niti košnja trave. Mali princ (iz knjige francoskega pisatelja Antoinea de Saint-Exupéryja) je dejal: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem." Drage bralke in bralci, prisluhnite Urški …

Ste sinka v času bivanja v hiši Slavnih zelo pogrešali? Kako ste se bodrili v trenutkih, ko vam je bilo najhuje?

Seveda sem ga pogrešala, on je vendarle moj največji sonček, s katerim še nikoli nisva bila toliko časa ločena. Tako simpatičen je, tudi takrat, ko je lumpek in težko je, da mi misli ne bi uhajale k njemu. Čez dan sem tako poskušala misli zapolniti z opravili in dogajanjem v hiši, kar ni bilo lahko, kljub temu da sem vedela, da je v dobrih rokah. Čez dan je bil v vrtcu, med svojimi vrstniki, preostanek časa pa pri moji mami, kjer mu je najlepše. Tudi Val obožuje njo, tako da sem vedela, da je v najboljšem varstvu na svetu in da se ima lepo.

Res je, šova sem se udeležila natanko iz tega razloga. Čeprav sem dajala vtis, da mi je vseeno, kaj ljudje govorijo in si mislijo, v resnici ni bilo tako. Bolelo me je in hotela sem nekaj narediti v tej smeri, kar mi je tudi uspelo. Slednje je zame največja nagrada in lahko rečem, da sem še presegla svoja pričakovanja. Odziv ljudi je zelo pozitiven. Kamor koli grem, me ogovarjajo in spodbujajo tako starejši kot mlajši.

Kakšna mamica ste?

Všeč mi je, ker imava z mamo prijateljski odnos. Sva namreč prijateljici in zaupnici, tako da tudi sama kot mati delujem bolj na prijateljski ravni. Zavedam se, da bi morala biti bolj stroga in odločna mama, toda ko me pogledajo te lepe očke, se povsem omehčam …
Val je namreč tako nežen deček. Če vidi, da sem žalostna, me objame, mi pove kaj lepega ali pa zabavnega, tako da me spravi v dobro voljo. Če mi je še tako hudo, ob njem pozabim na vse … res je pravi srček.

Kaj so za vas najlepši trenutki materinstva?

Mamice vemo, kako prijeten je občutek, ko te otrok objame, še posebej lepo mi je, kadar me zjutraj zbudi, se privije k meni … Uživam, ko ga opazujem, kako razigran je, ko greva na igrala ter kako je ponosen name, ko skupaj z njim skačem po trampolinu. Drugi starši otroke pogosto med igro le opazujejo, jaz pa se rada vključim in se zabavam skupaj z njim.
Mnogo je utrinkov materinstva, ki mi veliko pomenijo … še posebej kadar mi reče, da me ima rad do vesolja in nazaj, ko se me tako razveseli, ko pridem ponj v vrtec, ko ga opazujem, kako raste …

Najpomembnejše se mi zdi to, da ne dajemo praznih obljub. Otrok mora vedeti, da starš stoji za svojimi prepričanji in da ne govori le v prazno. Pri vzgoji je pomembna tudi avtoriteta, pogovor, predvsem to, da otroku pojasnimo, zakaj je tako in tako …
Pri vzgoji mi veliko svetuje tudi mama, ki je po poklicu specialna pedagoginja, sicer pa je dobro, da prisluhnemo samemu sebi in ravnamo po občutku …

Ja, gospodinjim in to zelo rada. Všeč mi je, če je pospravljeno in urejeno. Tudi mama mi je rekla, da se je zelo poznalo, da me ni bilo doma (smeh).
Običajno pospravljam, sesam in čistim ob glasbi, saj me to zelo sprošča. Sicer pa sem tudi na splošno redoljuben tip človeka. Tako da tudi z dolgimi nohti se lahko vse postori, samo voljo in veselje do dela je treba imeti (smeh)!

Pa to velja za vsa hišna opravila?

Ja, ker poprimem za vsa hišna opravila, tudi košnja trave mi ne predstavlja problema. Edina stvar, ki mi ne leži, je zlaganje mojih oblačil. Moja omara z oblekami je kaos (smeh)! To je moj problem, vse ostalo pa z veseljem postorim.

Menite, da je prav, da starši pri opravilih vključijo svojega otroka?

Ja, seveda. Tudi meni je mama že zelo zgodaj pokazala, kako se kuha. V tretjem razredu osnovne šole sem recimo znala skuhati kosilo za vso družino.
Otroka je potrebno naučiti vsaj to, da pospravi za seboj. Jaz Valu pri pospravljanju igrač pomagam, ne zdi se mi pa prav, da starš naredi vse sam. Običajno ga skušam motivirati tako, da mu rečem: Daj zdaj bova tole hitro pospravila, potem pa se igrala to in to … Skratka motivacija skozi igro.
Tudi kadar sesam, Val pogosto pokaže zanimanje in dovolim mu, da tudi sam poskusi. Ko ga potem pohvalimo, je tako ponosen …

Če ne bi imela svojih staršev, še posebej mame, bi mi bilo zelo težko. Pa ne le meni temveč tudi Valu, saj bi bila preveč izčrpana, da bi mu bila takšna mama, kot sem mu lahko danes. Sicer pa menim, da družino ne sestavljajo mama, oče in otrok, pač pa je to skupnost, kjer se otrok varno in dobro počuti. In natanko to je naša družina … moji starši in midva. Tu, dobi Val toliko ljubezni, kot je nima marsikateri otrok. Lahko rečem, da nisem mama samohranilka, ker imam okrog sebe veliko ljudi, ki me imajo radi in ki mi pomagajo. Tudi sestra, stara mama … skratka nisem sama.

Ali oblačila za svojega otroka kupujete v trgovinah priznanih blagovnih znamk?

Ko je bil še dojenček sem poskušala, ampak kmalu spoznala, da je to nesmiselno. Otroci namreč obleke hitro prerasejo.

Kadar se kam odpraviva, ga lepo oblečem, sicer pa je najrajši v športnih copatih in trenirki, da lahko skače, brca žogo … Poleg tega je fino, da je tudi v vrtcu oblečen tako, da se lahko igra in da ga nič ne veže … Najbolj je vesel, če ima na majici motiv priljubljenega junaka iz risanke, pa tudi na splošno mi sam pove, kaj bi oblekel ali česa ne želi …

Ali menite, da je knjiga, ki jo je o vas napisala Nana Zeneli, vplivala na vašo in sinovo življenje?

Posledice, ki so nastale po izidu knjige, so seveda zelo vplivale name pa tudi na Vala. Vem, da otrok čuti, če je kaj narobe in seveda sem to nehote prenesla tudi nanj. Bila sem psihično povsem uničena, toda kljub temu verjamem, da če delaš dobro, se ti nekoč to tudi povrne in obratno. Vesolje že poskrbi za to …