Za nekatere vzgojiteljice bi lahko rekli, da so bile za ta poklic rojene, in ko spoznaš ali zgolj srečaš takšno, preprosto veš, da je prava. Ena od njih je Marjanca Zupanek, 50-letna vzgojiteljica, ki svoje delo že 31 let opravlja z dušo in srcem.

Mladostna in vedra blondinka zna poskrbeti tako za solze kot za širok nasmeh in iskrive očke. Malčki se ob njej počutijo varno in pomirjeno.

Marjanca je že kot majhna deklica sanjarila, da bo nekoč postala vzgojiteljica. S svojimi vrstnicami se je nadvse rada igrala igro šola, pri čemer ji je bilo najbolj všeč, ko je risala in pisala po veliki tabli. Že takrat so jo navduševale tudi igre z lutkami, petje in ples.

Marjanca, ki je tudi sama mati, je oseba z močno empatijo in velikim srcem. Povprašali smo jo, kaj ji delo vzgojiteljice pomeni, kaj jo pri tem osrečuje ter k čemu stremi.

Kaj vam delo vzgojiteljice pomeni?

Delo vzgojiteljice imam zelo rada in pri tem nadvse uživam. Daje mi veliko življenjske energije in veselja ter me ohranja mladostno. Lahko bi rekla, da me delo z otroki bogati in mi lepša življenje. Biti vzgojitelj je poslanstvo, ki te vedno znova navdihuje z novimi spoznanji o sebi in otrocih. Veliko je razdajanja in sprejemanja.

Kaj vam je pri vašem delu v največje veselje?

Pri delu z otroki mi je v največje veselje, ko jih vidim vesele in zadovoljne. Pomembno mi je, da skupaj zaživimo kot prijatelji – v skupini, navežemo čustvene stike drug z drugim in ko začutimo medsebojno pripadnost. Prav tako poskušam tudi s starši vzpostaviti prijeten odnos in komunikacijo – to mi veliko pomeni.

Vsa ta leta mojega dela z otroki se poskušam držati tega, da opravim svoje delo dobro, v smislu nudenja vedno novih učnih izzivov, v veliki meri senzibilnosti in empatije. Prisluhniti je treba vsakemu posameznemu otroku, njegovim potrebam in značaju primerno. S pozitivno energijo poskušam uspešno reševati probleme, ki včasih nastanejo pri delu.

Se morda spomnite dogodka, ki vas je najbolj ganil?

Izpostavila bi primer otroka, ki je živel v manj spodbudnem domačem okolju. Otrok je večkrat pripovedoval, da je doma lačen ali pa dobi le kruh s pašteto. Opazil je, da si njegova starša pogostokrat po njegovem odhodu v posteljo privoščita priboljške. Pogostokrat je bil ta priboljšek pica, ki jo je imel neizmerno rad. Kljub vsakodnevnim problemom, s katerim se sooča vedno več družin, sem izpostavila ta primer, v katerem otroku niso bile zagotovljene osnovne potrebe po prehrani. Starša sta poskrbela le zase. Ta otrok je potreboval veliko mojega razumevanja, podpore in tolažbe. S pogovorom s starši pa smo nato rešili ta problem.

Kako, na kakšen način opravljate svoje delo? K čemu stremite?

Ko v začetku leta sprejmem skupino malčkov, ki prvič prestopijo vrata vrtca, se še posebej pripravim na različne reakcije otrok in staršev (jok, strahovi, pomisleki, dileme). Pomemben mi je prav vsak posameznik. Poskrbim, da je otrokom v vrtcu zanimivo z različnimi igrami in dejavnostmi. V tem obdobju otroku nudim še več telesnega kontakta, več pozornosti in ljubkovanja. Strmim k razvijanju medsebojnega zaupanja, ki pa je pri našem delu ključnega pomena.