Vsaka ženska v veselem pričakovanj je občutila neprecenljivo čustvo ljubezni, ko je v roke prvič prijela nebogljeno bitje. Ta pogled, ta občutek, milina. Nobena dobrina, niti ljubezen do katere koli druge osebe se ne more primerjati z ljubeznijo do otroka. Nebogljene otroške oči so polne ljubezni. Otroka moraš vzgojiti, ga zaščititi, poleg tega pa ga želiš obvarovati vsega hudega, prevzeti na svoja pleča vso bolečino ter mu dati mirno in veselo otroštvo. Včasih je to težka pot. Pritisk z vseh strani, hitenje, dokazovanje, in za piko na i še delo, ki ga mora opraviti ženska. Pritisk se veča in tako nezavedno škodujemo sebi in otroku. Za seboj imam težko preizkušnjo, hvaležna sem, da se je zgodila. Morda sem zaradi nje močnejša in boljša, a vse to zaradi mojih dveh sončkov in njune ljubezni.

Sem mlada mamica z dvema šoloobveznima deklicama. Moja otroštvo in mladost nista bila postlana z rožicami. Tega se zavedam šele zdaj. Imam zlato mamo, ki mi je vedno na voljo, ki jo imam rada z vsem srcem, in očeta ...  ne vem, kako bi rekla. Njegovo mišljenje, pristop, ton, aristokratsko vedenje, poniževanje mene in mame – vse to me je že zgodaj gnalo od doma. Še kot najstnica sem si našla prijaznega fanta, mirne narave in se po šolanju preselila k njemu. Ustvarila sva si dom in družino. Na svet nama je prijokala punčka, lepa in mila in postala žarek v mojem življenju.

Kmalu po njenem rojstvu so se začele zdravstvene težave, obiski zdravnikov, bolnic. Nič usodnega za nas ali zanjo, a se je odnos med mano in partnerjem začel krhati. Odtujila sva se, vsak je živel s svojimi mislimi in skrbmi. To sva želela prebroditi in tudi mislila, da nama je uspelo. Kmalu se je najina družinica povečala za eno članico. Na svet je prijokala še ena drobcena, mila in zelo pridna deklica.

Otroci pa niso mogli zapolniti praznine, ki je zevala med nama in življenje je kmalu postalo neznosno. Mene je ubijala osamljenost, ni ga bilo ob meni, ko sem ga potrebovala, da bi me objel in potolažil. Postala sem nesrečna in v naši hiši je pojem družina izgubil pomen. Po dolgem pogovoru smo skupaj sklenili, da se z deklicama odselim. Stikov nisva želela omejevati, saj sva se oba strinjala, da otroci potrebujejo tako mamo kot očeta. Odšle smo k mojim domačim, bile smo lepo sprejete in dobrodošle. Skupaj smo se trudili, da bi nam bilo čim lepše. A težave, ki sem jim ubežala pred leti, so se začele vračati. Očetov način govora, ukazovanja nespoštljivost so v meni začele prebujati stare rane. Moja samozavest je bila na psu in po osebnih neuspehih vsakodnevnih nesramnih opazk nisem prenesla. Moja samopodoba, občutek manjvrednosti in nesposobnosti je nezadržno rasel. Postajala sem vedno bolj depresivna in potihoma se je vame prikradla bolezen. Bulimija.

To je bila moja skrivnost, lajšanje bolečin, ki so se kopičile v meni. Svoje občutke sem lahko nadzorovala, vse hudo sem izbljuvala in bilo mi je lažje, pa čeprav le za hip. A kmalu zatem je bolezen začela nadzorovati mene. Ujeta sem bila med psihično stisko in obsedenostjo s hrano. Kaj kmalu je to postalo opazno tudi na zunaj, bila sem utrujena, razdražena in shujšana. Redno sem začela omedlevati, a k sreči nikoli vpričo mojih punčk.

Tista, ki je prva opazila, da je nekaj narobe, je bila moja sestra. Vsi po vrsti so me začeli nadzorovati, po obrokih me ni nihče pustil same, tudi obisk sanitarij takoj po obroku ni bil dovoljen. In kot da to ni bilo dovolj, se je v mojo dušo prikradla še anoreksija. Ta je domačim povzročila še vrsto drugih skrbi, bolečin in težav. Sama se nisem zavedala, kako hudo je, zavoljo nesrečne in obupane mame sem hodila k terapevtom, a ni pomagalo. Sebe sem trpinčila, ker nisem bila zadovoljna sama s seboj. Moja podoba je bila popolnoma izkrivljena, ves svet bi mi lahko povedal nasprotno, a ni nič pomagalo, dokler ...

... nisem nekega večera svojima punčkama pripravljala večerjo. Sama nisem jedla nič, ker sem po svoji presoji v telo vnesla že dovolj kalorij. Skupaj smo sedle k mizi in mlajši hčerki sem hotela razrezati košček mesa, da bi ga lažje pojedla. Takrat pa me je moje telo dokončno izdalo. Ni preneslo teže noža in vilic. Bolečine so bile prehude. Ker je moje telo tako stradalo, je začelo jesti samo sebe. In to je neznosno bolelo. A najhujša je bila bolečina in strah v očeh obeh punčk, ker niso vedele, kaj je narobe z njihovo mamico. V tistem trenutku sem se zlomila in sprejela sklep, da jima to ni potrebno. Potrebujejo smeh in otroštvo, ne pa mojih žalostnih oči!

Naslednji dan sem se bolj začela posvečati sama sebi. Vsak obrok in vsak dan posebej sta predstavljala hud boj. A naša ljubezen je bila močnejša. Ob vsaki potočeni solzi in vsakem grižljaju sem se spomnila na tisti usodni večer in uspelo nam je. Prav je, da rečem tako, saj mi brez njiju verjetno ne bi.

Hvaležna sem jima za njuno ljubezen, moč, s katero sta mi nesebično in nevede pomagali. Zaradi njiju sem postala močna, samozavestna in se nikomur več ne dovolim poniževati. Moji deklici si zaslužita mamico, ki jima bo na voljo, ob kateri bosta lahko prebrodili svoje težave in ki ji lahko zaupata. Ne želim, da se počutita osamljeni, temveč ljubljeni in spoštovani. Dragi moji punčki, hvala vama za pomoč. Tega sedaj še ne razumeta, a nekoč vama bom povedala ... Pomembno je imeti rad, iskreno rad in vse težave postanejo lažje. Tega sem se naučila od vaju. Vem, da me ljubita in vedita, da jaz ljubim vaju.