Z Zlatkom smo se pogovarjali o odraščanju na Fužinah, o družini, vzgoji, ki sta mu jo nudila starša ter življenjskih preizkušnjah ...

Kakšne spomine imate na rano otroštvo? Kakšen deček ste bili kot otrok?

Poletje na Fužinah različne generacije, različne nacije. Igrišča polna brez ene racije, vsi pod enim soncem z enim razlogom; basket tri na tri, bejzbol, fuzbal pred blokom, ma ni da ni (smeh). Skratka bil sem otrok z indijansko dušo.

Kako sta se razumela s sestro?

Dobro sva se razumela in si vedno stala ob strani. Ker je dve leti starejša, je želela imeti oblast nad menoj, še posebej, ko sva ostala sama doma ali ko sva bila v družbi (smeh).

Kako sta vas starša vzgajala? Kdo je imel pri hiši glavno vlogo – mama ali oče? Koga ste bolj ubogali?

Glede na razmere, v katerih sem odraščal, sem zelo srečen, da sta imela mama in oče dovolj moči in volje za ponavljanje enih in istih stvari ... Včasih mi je žal, da otroci preslišimo njihove besede in naredimo po svoje, saj s tem samo otežimo situacijo ... Ubogal sem oba, dokler sta mi bila dovolj blizu – samo družba je tista, ki te vleče naprej in tako počneš tudi vse tiste stvari, ki niso po volji staršem. Toda ne glede na vse, prvi polčas je mimo in če v drugem ponovim vajo, je nova zmaga na poti.

Je res, da ste pred leti posegli tudi po drogi? Kako se je zaključilo to poglavje v vašem življenju? Kaj ste se iz tega naučili?

Naj bo preklet tisti dan, v katerem se človek ne nauči nič novega! Vso svojo preteklost sem strnil v rime, ki jih najdete na ploščah: Svet je lep, Zlatko in prijatelji, Svet je lepši in seveda Zlato ti daje sijaj ne pa sreče. Danes je vse po starem, ubijam se ga zjutri, ubijam se zvečer, v bistvu če sem čist odkrit, ubijam se ga zmer ...

Na kaj bi morali biti starši najstnikov še posebej pozorni – kaj menite, da pogosto spregledajo?

Verjamem, da vsi starši svojim otrokom želijo le najboljše. Toda premalo ali preveč česar koli ni dobro, zato ostajam zagovornik zlate sredine.

Najprej bi se rad zahvalil Sloveniji, ker je dala streho nad glavo Bošnjakom, ki so morali tragično zapustiti svoje domove med vojno na Balkanu in ker je prispelim otrokom omogočila šolanje.

Zaradi nekaj nestrpnih norcev nisem nikoli obsojal celotnega naroda. Zavedam se namreč, da so na tem svetu dobri in slabi ljudje, ne glede na barvo kože, ne glede na veroizpoved ... Vse kar lahko dodam: Še enkrat hvala in vsa čast za vašo strpnost.

Kako je bilo odraščati na Fužinah? Kaj ste se tam naučili?

Želel bi si posneti film Poletje na Fužinah in s tem pokazati današnji mladini, kaj zamujajo in česa naj se pazijo.
Ob enem pa se zavedam, da se časi spreminjajo in morda se danes tam zunaj odvijajo drugačne zgodbe, z novimi čari ... Fužine so mi dale močan temelj – lahko me polomiš, samo duše ne moreš mi zlomit (smeh).

Kaj vam pomeni družina? Ste zelo povezani?

Družina je največje bogastvo, otroci so njena slika. Povezani smo bili in bomo ...

Razmišljate kdaj o tem, kako bi bilo, če bi živeli na svojem, imeli ženo, otroka ...? Si tega želite ali bi radi še prej kaj doživeli, zajeli življenje z veliko žlico?

No, točno to vprašanje meni osebno predstavlja uspeh! Življenje zajemam z malo žlico, lažje ga prebavljam in mirno spim.

Najbolj žalostno je to, da se norčujejo iz nas. Priča smo veliki stanovanjski problematiki, cene so dvignili do neba in še več, plače delavnih ljudi so pa tako nizke, da se lahko ljudje samo zjočejo.

Vsi tisti, ki ste odgovorni za te vrtoglave lopovske številke, naredite nekaj za narod! Da bomo ljudje sploh lahko normalno zaživeli in si ustvarili družine. Naredite to, preden bo prepozno in se začnejo demonstracije! Čeprav komaj čakam, da ulice preplavijo ljudje in da zahtevamo tisto, kar nam pripada – skromno življenje, ne pa preživljanje iz meseca v mesec, na pašteti in konzervah, medtem ko odgovorni za današnjo katastrofo ne naredijo ničesar, kar bi nam omogočilo boljšo prihodnost ...

Pred kratkim sem vprašal starejšega prijatelja: "Ja kaj, a se bom moral res jaz prvi razstrelit, da se bodo stvari premaknile, spremenile?!!" Odgovoril mi je: Vidiš, o tem sem tudi sam razmišljal, samo Zlatko, sine, ne vem za koga bom umrl ...

Vam glasba omogoča preživetje? S čim pa se še ukvarjate?

Glasba mi omogoča veliko več, za preživetje pa prodajam ure (smeh).

Zdi se, da želite dati otrokom pozitivno sporočilo o svetu. Zato tudi obiskujete osnovne šole ... O čem jih skušate poučiti?

Jaz jih ne učim, samo družim se z njimi. Sem namreč živi dokaz, da lahko s trdim delom in močno voljo, a brez vez in poznanstev, uresničiš vse, kar si želiš ... Vse, kar jim želim sporočiti, je, da naj imajo zaupanje vase ter da naj izkoristijo svoj talent.