Nazoren in resničen je prikaz moči grdih besed z listom papirja, ko lahko slehernemu otroku na preprost način orišete, kako grde besede pustijo posledice za veke vekomaj. Papir zmečkajte in ga znova poravnajte. Delno vam bo uspelo, a seveda ne v celoti. Podoben učinek imajo zmerljivke na človeka, čeprav se mu morda pozneje opravičimo in nam je resnično žal. Da so besede močnejše kot meč, je lepo prikazala tudi slovenska mamica, ki je skupaj z otroki testirala, kakšen vpliv imajo grde in lepe besede. Test jih je pustil odprtih ust, otroci pa so prejeli močno lekcijo, ki je ne bodo kar tako pozabili. Kaj so naredili, preverite v spodnjem članku:

Zgoraj omenjena poskusa sta prvotno mišljena za preprečevanje (besednega) nasilja med sovrstniki, lahko pa ju prenesemo na odnos starši – otroci. Malčki in mladostniki so občutljivi in lahko jih bodisi povzdignemo bodisi močno prizadenemo, zato moramo izredno paziti na dejanja in seveda besede in resnično premisliti, preden odpremo usta. V ihti lahko namreč nehote izrečemo kaj, kar bo otroka spremljalo dolgo, dolgo, morda celo vse življenje, kar je slabo za otrokov razvoj in čustveno rast. "Starši pogosto v nameri discipline in vzgoje izrečejo besede in stavke, s katerimi poskušajo otroku postaviti mejo in tako obvladovati njegovo vedenje. A zavedati se moramo, da malčki starševske besede najmočneje razumejo in doživljajo čustveno, saj vsak stavek nosi čustveni naboj. To so za malčkove in otroške možgane izredno močna sporočila, saj jih najmlajši ne čutijo le čustveno, ampak v telesu," je opozoril Staš Žnidar, mag. ZDŠ in psihoterapevt relacijske zakonske in družinske terapije z inštituta za psihoterapijo in izobraževanje SENSUS.

Naštel je stavke, ki jih odrasli uporabljamo v komunikaciji z otroki: "ne tega početi, pojdi stran, fuj, poglej kakšen si, umazan si, tega se ne sme početi, kaj je s teboj narobe in podobno". "Takšna sporočila, četudi so izgovorjena dobronamerno, močno povečajo otrokovo doživljanje toksičnega sramu, ki je za odraščajoče otroke premočno doživetje in ki jih popolnoma oblije – osramoti. Iz prekomernega sramu pa ljudje začnemo čutiti, da nismo vredni, nismo dovolj dobri ..." je pojasnil. Sporočila, kaj so otroci naredili narobe, in čustva, ki jih izražamo, "lahko postanejo del njih in se tako naredijo zametki slabe samopodobe in razvoja nefunkcionalnih odzivov na stresne situacije, ki so zamrznitev, boj, beg. Resnično je na odraslih, da se vprašamo, ali si želimo, da naši najmlajši nosijo ta čutenja in posledično oviramo zdrav razvoj?"

Odgovor je na dlani – nujno in treba je izbirati besede, čeprav je napeta situacija, ste morda živčni, utrujeni, slabe volje, se vam mudi, je za vami dolg in naporen dan. Otrok vas čuti in ni kriv, zato se skušajte zadržati za dobro vseh vpletenih. V pomoč, da bi se izogibali stavkom, ki lahko zvenijo in bolijo vse življenje, spodaj navajamo nekaj primerov, ko otroka zaboli in dolgotrajno boli, da se jih boste lahko po svojih najboljših močeh ogibali v velikem loku. 

"Prenehaj jokati". Stavek, ki ga morda izrečemo tudi v tolažbi, a z njim dejansko od otroka zahtevamo, da potlači čustva, kar pusti dolgoročne posledice in lahko vodi v silovite izbruhe pozneje v življenju. Raje recite "vse bo v redu, tukaj sem", "vsak se mora kdaj pa kdaj zjokati", "nič ni narobe, če jokaš". Pa najsibo punčka ali fantek – pri čustvih ni razlike med spoloma. Ko se otrok malce umiri, ga skušajte pripraviti, da bi ubesedil žalost, jezo, tesnobo, nejevoljo, kar lahko storite denimo z "Vidim, da si žalosten. Mi lahko zaupaš, kaj te tare? Kako ti lahko pomagam?" Otrok se bo sčasoma navadil obvladovati čustva in jih izražati na primeren način, ki je seveda včasih tudi z jokom, kar je popolnoma v redu.

"Nisi dovolj si star, da bi razumel." "Tabu" tem o spolnosti, smrti, bolezni, vojni ... bi se morali v družini odkrito lotevati in otroku na primeren način odgovoriti na morebitna vprašanja. Če je sposoben vprašati, si zasluži odgovor, ki naj bo seveda prilagojen njegovi zrelosti in družinskim vrednotam. Po mnenju psihoterapevtke Katje Knez Steinbuch se je o vseh pomembnih življenjskih temah dobro pogovarjati tudi z otroki, ko se z njimi srečamo in ko otrok pokaže zanimanje. Kako se z otrokom pogovarjati o smrti, je razložila v spodnjem članku:

"Sram naj te bo." Stavek je izrečen z namenom, da bi v otroku vzbudili občutek krivde in odgovornosti zaradi njegovega ravnanja ter da ne bi več storil česa podobnega. Dejansko pa lahko otrok, če stavek pogosto sliši, ponotranji, da je sramota, da ni dovolj dober, da ne zna ničesar storiti prav. Posledično se bo uprl in obupal nad poskusi, da bi ugodil pričakovanjem staršev. Stavek torej nima pričakovanega učinka, z njim otroka ne učimo spoštovanja in primernega vedenja. Obenem pa lahko pusti posledice in zato ga res ni smotrno uporabljati pri vzgoji. Ko otrok naredi nekaj neprimernega, se raje pogovorimo z njim o posledicah njegovega ravnanja in mu svetujmo, kako naj se v bodoče temu izogne.

"Pusti, bom sam/-a." Stavek, s katerim spodkopljete samozavest in ki ga lahko otrok dojame na negativen način, češ da ne zna ničesar narediti prav ali da ni dovolj dober. Raje si vzemite čas, mu pomagajte, mu pokažite in ga vodite, kako bi lahko nekaj naredil bolje. Pohvalite ga za samostojnost, za trud, dopustite, da se sooči z morebitnih začetnim neuspehom in da se uči iz lastnih napak. Ponos, ko mu bo končno uspelo, je vreden nekaj minut vašega časa, kajne?

"Moraš shujšati." Stavek, s katerim lahko povzročimo negativno samopodobo in sram, stavek, ki lahko vodi v motnje hranjenja in prezir do samega sebe. Bolje je spremeniti navade, da v družini jemo zdravo in raznoliko, da zdravo živimo, se gibamo, skrbimo za dušo in telo. Rešitev je torej v manj besedah in več dejanjih – doma naj bodo na voljo zdrava živila, obroki naj bodo prijetna izkušnja, družinski čas naj bo aktiven v znamenju športa, lovljenja, tekanja po gozdu, brcanja žoge. V spodnjem članku lahko preverite, kako je mamica na lep način pomagala otroku s prekomerno težo:

"Pusti me pri miru, nimam časa." Stavek, ki ga praviloma izrečemo, ko imamo delo, lahko otrok ob večkratnem ponavljanju razume, kot da nočemo preživljati časa z njim. Ko ga bo slišal (pre)večkrat, bo sčasoma obupal in se ne bo več zatekal k nam po nasvete, pogovor, tolažbo. Povezava med starši in otrokom pa je ključ lepega odnosa, ki traja vse življenje, in obratno – odnos in povezanost se lahko se tako pokvarita, da ju je skorajda nemogoče znova vzpostaviti. Zato otroku raje recite, da morate še nekaj narediti, nato pa se bosta igrala skupaj, in si zatem vzemite čas samo zanj.

"Zakaj ne moreš biti bolj kot on?" Stavek, s katerim primerjamo otroka z nekom drugim, je že v osnovi nepravičen, saj je vsak človek edinstven in svoj. Starši ga izrečemo v želji, da bi spodbudili otroka, v resnici pa lahko storimo ravno nasprotno in otrok razume, da ne zna, da ni sposoben, da ni dovolj dober. Pustite mu čas, naj samostojno osvoji določene stvari, ko bo pripravljen in dovolj zrel, obenem pa mu dopustite biti tak, kot je. Pritiski, priganjanja in poskusi spremembe osebnosti praviloma ne obrodijo sadov in nimajo učinkov, kot bi si jih morda želeli. Raje se osredotočite in izpostavljajte, kaj otrok že vse zna in kako super mu gre.

"Zdaj te ne maram preveč." Krut stavek, ki ga otrok lahko razume, da ga nimate več radi. Otroci namreč še ne razumejo, da tudi odrasli včasih izrečemo kaj neprimernega, čeprav to pozneje obžalujemo. Seveda bodo trenutki, ko boste imeli vsega dovolj, ko otroku ne boste mogli ničesar dopovedati, ko se bo resnično neprimerno obnašal, ko bo nesramen do vas in ko vas bo morda spravil v zadrego pred drugimi. Takrat je pomembno zavedanje, da je samo otrok, da njegova dejanja od nekod izvirajo, da niso uperjena zoper vas in da otrok v resnici izraža neko stisko. Ko se situacija umiri, pa se skušajte pogovoriti. Otroku razložite, da se je neprimerno obnašal, lahko mu tudi rečete "Ni mi bilo všeč tvoje obnašanje." Komentirajte njegovo ravnanje in nikoli, nikoli ne izrecite, da otroka ne marate.

Znano je, da negativno vodi v negativno in da pozitivno rodi pozitivno. Negativne besede in čustva, ki jih starši nehote prenašamo na svoje otroke, namreč govorijo tudi o naši preteklosti in izkušnjah, ki jih sami nosimo s seboj. "V terapevtski praksi pogosto slišim, da odrasel svojemu otroku izreče ravno tiste besede, ki jih je tudi sam poslušal v svojem otroštvu in so ga tako močno bolele. V sedanjosti sedaj samo ponavlja svojo razbolelost in ob svojem otroku ne zmore narediti drugače, kot so počeli njemu. Izredno pomembno je, da lahko odrasli najprej sami ali v partnerskem odnosu reflektiramo svoj odnos in svoje odzive ob otrocih. Dovolimo si biti ranljivi, nepopolni in tako premostiti stare vzorce in narediti pozitivne nove," poudarja psihoterapevt Staš Žnidar.

Kako pa to doseči, kako biti boljši starši? "Pomembno se mi zdi, da se lahko starši pri vzgoji in odnosu z otrokom ob kateremkoli njegovemu vedenju najprej z njim povežemo čustveno, da se malček počuti povezano. V naslednjem koraku to intenzivno čustvo skupaj pomirimo, da se otrok umiri. Nato lahko začnemo z racionalno razlago in vzgojo in vprašanjem, kako lahko to naslednjič naredi drugače," svetuje. Namreč, tako kot lahko z besedami prizadenemo, lahko z njimi povzdignemo, potolažimo, podpremo. Z ljubečimi, pozitivnimi, spodbujajočimi, kot so denimo "sposoben si", "pogumen si", "pameten si", "uspelo ti bo", "rad/-a te imam". Z besedami, ki božajo, objemajo, tolažijo, vlivajo zaupanje, nudijo varnost. Z besedami, ki pri vsakomur, pa najsibo otrok ali odrasel, vzbudijo lepa in pozitivna čustva.

Drugi viri: Babygaga.com, EducateInspireChange.org, PositiveParentingConnection.net, Parents.com, BeTheParent.com