Vsi vemo, da telesna temperatura nad 37 stopinj pomeni bolezen. Vemo, da moramo otroku oskrbeti in povezati rano, če se ureže. Vemo, na kaj so alergični otroci in kateri imajo posebno dieto. Pa vendar ne vemo, kako zorijo možgani.

Zakaj tako čutimo? Kako delujejo naši možgani in možgani naših otrok? Zakaj imajo otroci, pa tudi odrasli, čustvene izbruhe? Kaj se takrat dogaja v naših možganih in kako se lahko umirimo? Na kakšen način nagovoriti otroka, da se bo umiril? Odgovore pozna Dejana Dejanović.

"Trmasta punca" je odrasla. Uspela je in doštudirala. Kemijska inženirka je danes v službi nenehno v stiku z uradno medicino in že več kot 10 let pokriva tudi področje psihiatrije. Mamica dveh fantov predava v vrtcih o razvoju možganov in o sočutju. Je vodja admink v Facebook skupini Sočutna akademija in je pobudnica za izvedbo cikla izobraževanj za Sočutno varstvo otrok, kjer je aktivno sodelovala pri izobraževanju vrtca, ki je prvi dobil naziv Sočuten. Je tudi Bibina svetovalka in za nasvet jo lahko vprašate TUKAJ!

Zakaj ste se odločili preučevati možgane? Po poklicu ste namreč kemijska inženirka. Kaj imata skupnega vaš poklic in možgani?

Zaposlena sem v farmacevtskem podjetju in tu že več kot 10 let med drugim delujem tudi na področju psihiatrije. Zaradi narave dela smo se vedno pogovarjali zgolj o duševnih boleznih. V nekem trenutku pa sem se začela spraševati, kdaj pa je človek zares duševno zdrav.

Mogoče večina res ne potrebuje zdravljenja z zdravili, je pa dejstvo, da smo odrasli lahko močno ranjeni na različnih področjih. Začela sem raziskovati oziroma iskati literaturo, da bi lahko razumela, zakaj. Zakaj čutimo kot čutimo? Kako pravzaprav delujejo naši možgani, ki definirajo naše čustveno stanje? Našla sem odlične avtorje, brala in brala ter se učila. Istočasno sem začela komentirati objave v Facebook skupini Sočutno in avtentično starševstvo ter osebna rast, kjer sem pozneje postala vodja admink. Hitro so me opazili strokovnjaki na področju v Sloveniji in me povabili k aktivnemu sodelovanju. Tako se je začela moja pot v obliki svetovanj in predavanj.

Kako zorijo možgani? Do katerega leta je najbolj pomembno, da starši skrbimo za optimalen razvoj otrokovih možganov?

Vsi deli imajo svoje naloge, vendar je ključno, da so med seboj povezani, da delujejo kot celota. Temu rečemo, da so vertikalno in horizontalno integrirani.

Ob rojstvu ima otrok docela razvite plazilske možgane. Plazilske možgane sestavljata možgansko deblo in limbični sistem. Skrbijo za preživetje, za osnovne funkcije (dihanje, mežikanje ...), za prirojene reakcije in impulze (boj ali beg) in za močna čustva (jeza, strah). Delno je razvita tudi desna hemisfera, ki skrbi za doživljanje čustev. Srednji prefrontalni korteks, ki skrbi za racionalne odločitve, in leva hemisfera, ki skrbi za logiko, pa nista razvita.

Otrok je do približno tretjega leta voden pretežno s plazilskimi možgani. Ko začne spraševati, "zakaj" (okoli drugega leta), vemo, da je začela zoreti tudi leva hemisfera.

Okoli 18. meseca starosti se začneta mrežiti srednji prefrontalni korteks in plazilski možgani. Zato naši otroci doživljajo izbruhe in imajo burne reakcije. In takrat ne potrebujejo kazni, temveč mirne in dosledne starše, ki zmorejo držati mejo (kljub glasnemu protestiranju) in jih naučiti, kako lahko izrazijo neprijetna čustva. To je za nas odrasle kar velik izziv. Tudi sami namreč ne znamo konstruktivno izražati neprijetnih čustev, saj nas ni v otroštvu nihče naučil. Čustva smo se naučili potlačiti, kar v večini predajamo naprej našim otrokom.

Mreža, skozi katero bo otrok presojal svet v odrasli dobi, se razvije do tretjega leta. Zato je izjemno pomembno, kako se odzivamo na potrebe dojenčkov in malčkov. Če se na njihove potrebe ne bomo odzivali, bomo izgubili njihovo zaupanje in tudi svet bodo doživljali kot nevaren. V odrasli dobi bodo bistveno bolj v krču, strah jih bo veliko stvari. Če pa se odzivamo na potrebe malčkov, dobijo sporočilo, da so varni, in bodo tudi šli lažje čez življenje.

Kakšni ste bili kot otrok? Poslušni, pridni, ubogljivi? Če ne, kako so vas razumeli, doživljali starši, učitelji in okolica? Je bilo takrat dovolj volje za sočutje?

Zanimivo vprašanje. Kot otrok sem bila zelo samosvoja. Trmasta, bi rekla moja mami. Nisem se želela ukloniti in ni me bilo strah posledic. Vesela sem, da sem uspela to obdržati do danes in da sem še danes takšna.

Eni otroci sodelujejo premočrtno, drugi inverzno. Majhni otroci (pogosto pa tudi odrasli!) ne znajo z besedami ubesediti vseh svojih občutkov, ki jih peljejo v odklonsko vedenje. Zato otroci z vedenjem izražajo svoj notranji svet. Naloga odraslih je ugotoviti, kaj se skriva zadaj za vedenjem, in pomagati otroku.

Tudi odrasli nismo najbolj prijazni, ko se ne počutimo v redu. Takrat potrebujemo nekoga – partnerja, prijatelja –, s komer se lahko pogovorimo, se mu zjočemo na ramenu. Takrat ne potrebujemo kazni. Enako potrebujejo naši otroci.

To seveda ne pomeni, da lahko otrok počne kar koli. Odklonsko vedenje prekinete ter namesto kaznovanja otroka vzamete v naročje in ga nagovorite z naprimer: "Vidim, da danes slabo sodelujeva. Vidim, da se slabo počutiš. Ali mi lahko poveš, kaj se je zgodilo? Ali ti lahko kako pomagam?" Tako gradite zaupanje, ki vam bo v najstniškem obdobju še kako prišlo prav.

Kot otrok sem bila velikokrat tudi nerazumljena. Ko sem bila jaz majhna, niti ni bilo na voljo vseh informacij o delovanju možganov. Tudi interneta ni bilo, da bi lahko moja mami malo preiskala splet in na primer v kakšni Facebook skupini povprašala za nasvet. Zato so moji starši naredili najbolje, kar so zmogli s svojim znanjem in sem jim hvaležna, da so sprejeli mojo trmo in me niso zlomili.

Po mojem mnenju je bilo v času mojega odraščanja premalo sočutja in premalo ga je tudi danes. Težava je tudi, ker ogromno pedagogov in staršev enači sočutje s permisivno vzgojo. A vendar je sočutna vzgoja daleč od permisivne. Sočutna vzgoja zahteva ogromno dela na sebi, saj ne moreš biti kompetentni vodja, če ne ozavestiš in občutiš lastnih bolečin, ki so shranjene v implicitnem spominu. V sočutni vzgoji so trdne meje, razlika med avtoritarno vzgojo pa je v tem, da otroke za čutenje neprijetnih občutkov ne kaznujemo, temveč jih učimo, kako jih lahko izrazijo.

Očitno je res zelo pomembno, da starši poznajo razvoj možganov. Kako jim lahko znanje pomaga pri vzgoji?

Znanje o razvoju možganov je pomembno, da se lahko bolje uglasimo na otroka in tudi razumemo sami sebe. Da lažje razumemo, zakaj nas kakšne stvari jezijo.

Mi se na primer velikokrat jezimo na otroke, ker imamo nerealna pričakovanja. Ker ne vemo, kaj zmorejo njihovi možgani. Veliko odraslih je še danes prepričanih, da dojenčki in malčki manipulirajo z jokom. Zato jih pogosto puščajo jokati ali jih tudi kaznujejo. A joka v resnici ni treba ustavljati. Jok je naravni mehanizem za odlaganje težkih čustev. Odrasli ga ne zmoremo poslušati, ker mi nismo smeli jokati, ko smo bili majhni. Nekatere mamice se celo bojijo, da so slabe mame, če otrok joka. Pa to ne drži. To so dobre mame, le njihov otrok je v stiski in zato joče.

Manipulacija pa prihaja iz prefrontalnega korteksa. Če vemo, kako možgani zorijo, in se zavedamo, da malčki nimajo razvitega prefrontalnega korteksa (dojenčki pa sploh ne), potem je povsem odveč skrb, da otročki manipulirajo. Jočejo, ker njihove primarne potrebe niso zadovoljene. Otrok torej lahko joče, ker je lačen, zaspan, ga zebe, mu je vroče, potrebuje telesni stik z mamico, potrebuje ljubezen. 

Zaradi nepoznavanja razvoja otroških možganov pedagogi in starši velikokrat delujemo iz strahu, da otrok ne bo razvajen. Učimo ga samostojnega spanja z raznimi metodami, ki so z nevrološkega vidika tako močno napačne in škodljive, kot če bi petmesečnega dojenčka učili hoditi. Namesto da bi delovali iz ljubezni in skušali začutiti, kaj zares potrebuje naš otrok ... In nenazadnje, da bi spoznali, kdo sploh je naš otrok.

Vaša otroka obiskujeta sočutni vrtec. Zakaj in kako se razlikuje od drugih vrtcev?

Mlajši sin obiskuje sočutni vrtec, starejši pa klasičnega, v katerega je šel, ko je bil star štiri in pol. Takrat v sočutnem vrtcu ni bilo njegovih vrstnikov, on pa je želel imeti veliko prijateljev.

Sočutni vrtec se razlikuje v tem, da poznajo razvoj možganov. Vedo, kateri center možganov je aktiven na primer ob čustvenem izbruhu in otroka temu primerno nagovorijo.

Mi otroke in tudi odrasle velikokrat čisto narobe tolažimo. Ko je otrok v stiski – recimo v trgovini, ker mu nečesa ne želimo kupiti – in zato joka, ima aktivno desno polovico možganov, ki skrbi za čustveno doživljanje dogodkov. Mi pa hitimo racionalizirat, zakaj je brez zveze, da se tako počuti, ker ima na primer doma že tri enake igrače. S tem nagovarjamo napačno polovico možganov – levo –, ki pa takrat sploh ni aktivna. Zato se otrok počuti nerazumljen, prezrt in še bolj joka.

Naša naloga je, da ubesedimo čustva in rečemo: "Vidim jezen/žalosten si, ker ti tega ne bom kupila. Kar zjoči se. Tu sem zate. Vse je v redu." Otrok se bo veliko hitreje umiril, ker se bo počutil slišan in viden v lastnih občutkih. Je pa to za nas starše izredno težko, saj so nas v otroštvu pogosto zasramovali. Zato se nam ob otrokovem izbruhu odpre naša lastna rana – začutimo sram, nemoč, da nismo zadosti dobri.

V sočutnem vrtcu pa ne uporabljajo kaznovanja in nagrajevanja, ker je to zunanja motivacija, ampak gradijo notranjo motivacijo pri otroku. Upoštevajo tudi teorijo navezanosti, sploh v uvajalnem obdobju, ki ga prilagodijo vsakemu otročku posebej.

Kako vzgajate svoja otroka? Morata na primer pospraviti sobo, takoj ko jima naročite?

Svoja otroka skušam vzgajati sočutno. Se pravi, da jima zrcalim čustva, jima ob joku držim prostor, iščem razloge za odklonsko obnašanje, se veliko z njima pogovarjam o čustvih ... Včasih vseeno tudi znorim, zavpijem, saj sem tudi jaz samo človek. Tako kot vsi imam tudi jaz še nerazrešene rane iz otroštva, ki mi včasih onemogočajo miren odziv. Saj veste, ne boste se jezili, če nimate gumba, na katerega bi vam kdo pritisnil. Je pa res, da se takoj, ko se umirim, opravičim za svoj izbruh jeze in razložim, da se nisem tako odzvala, ker bi onadva naredila nekaj strašno narobe, temveč ker se jaz morda ob takih trenutkih ne znam drugače odzvati in se moram še naučiti pravilne reakcije.

Odrasli moramo biti zgled in prevzeti odgovornost za družinsko dinamiko. Če mi vpijemo, ko smo jezni, potem ne moremo pričakovati, da bo naš otrok ob jezi deloval drugače. Treba se je tudi ustaviti in začutiti, kaj zares se skriva pod jezo. Jeza je namreč samo krovno čustvo, pod njo pa se nahajajo občutki nevrednosti, nevidnosti, neslišanosti ... Zato nas ti občutki peljejo v jezo. To pa so naše rane, ki so se nam naredile, ko smo bili mi majhni, v naši primarni družini. Zato je res edina prava pot delo na sebi. Da se osvobodiš okov preteklosti in svobodno vdihneš novi dan. To je težko in boleče delo, ki pa se definitivno splača.

Hmm, glede sobe – situacije rešujemo sproti. Odvisno, kako je potekal dan, v kakšnem čustvenem stanju smo vsi člani družine. Včasih raje pustim, da je razmetano in izberem povezovanje. Ko je otrok povezan s staršem, ko občuti pristen stik, se povrne tudi volja do sodelovanja.

Za konec prosim za vaše sporočilo staršem, ki se vsi po svoje trudijo za dobrobit svojih otrok in ki včasih (nehote) tudi naredijo napako. Kaj bi jim povedali, svetovali?

Potrebujejo pa dovolj dobre starše. In dovolj dober starš dela na sebi. Išče razloge in odgovore. Brska po sebi in osmišlja svoje življenje. Dober starš se odziva na potrebe svojih otrok. Dober starš naredi v povprečju 50 napak na dan. Zato ne bodite sočutni le do otrok, ampak tudi do sebe.