Vsi vemo, da telesna temperatura nad 37 stopinjami pomeni bolezen. Vemo, da moramo otroku oskrbeti in povezati rano, če se ureže. Vemo, na kaj so alergični otroci in kateri imajo posebno dieto. Pa vendar ne vemo, kako zorijo možgani, opozarja Dejana Dejanović.

Možgane lahko v grobem razdelimo na štiri dele: levo in desno hemisfero, plazilske možgane in prefrontalni korteks. Vsi imajo svoje naloge, vendar je ključno, da so med seboj povezani, da delujejo kot celota, je razložila.

Ob rojstvu ima otrok docela razvite plazilske možgane, ki skrbijo za preživetje, za osnovne funkcije (dihanje, mežikanje ...), za prirojene reakcije in impulze (boj ali beg) in za močna čustva (jeza, strah). Delno je razvita tudi desna hemisfera, ki skrbi za doživljanje čustev. Srednji prefrontalni korteks, ki skrbi za racionalne odločitve, in leva hemisfera, ki skrbi za logiko, pa nista razvita. Tudi zato otroci izbruhnejo in zato ob izbruhu ne potrebujejo kazni. In zato je pomembno, da starši razumemo razvoj možganov.

Lepo, lepo prosim, če razložite, zakaj otroci ne morejo biti dolgo pri miru.

Otroško telo je narejeno za gibanje. Z gibanjem se tudi razvijajo možgani. Več različnih izkušenj, ki jih ponudimo otroku, pomaga, da se možgani boljše razvijajo. Na primer vrtenje okoli lastne osi, hoja z bosimi nogicami po kamenčkih, travi, plezanje po drevesih, skakanje po lužah ... Vse stimulira otrokove možgane in se sinapse hitreje tvorijo.

Kaj pa naj naredimo, ko morajo vendarle biti pri miru? Na primer na vrtčevski predstavi?

Naši možgani imajo mehanizem za samoregulacijo. Ko smo v čustvenem kaosu, nam sporočijo, da potrebujejo gibanje. Zato nekateri odrasli obsedeno pospravljajo, ko so jezni, drugi hodijo gor in dol, tretji krilijo z rokami, kričijo. Majhni otroci pa norijo.

Svetujem, da otrokom takrat namesto "stolčka" ponudite usmerjeno gibanje. In ne na način, "ker si norel, moraš zdaj narediti 20 počepov", saj je to spet kazen. Otroku lahko rečemo: "O, kako si ti dober atlet in kako hitro tečeš! Ali mi pokažeš, koliko počepov lahko narediš?" In boste skupaj šteli. Otrok se bo učil šteti, njegovi možgani se bodo integrirali in bo lahko sledil.

Ker pa tega ni možno narediti med predstavo, bi sama poskrbela za gibanje pred predstavo. Tako bi že vstopili z integriranimi možgani in bi si lažje v miru ogledali predstavo.

Zakaj otroci tako nenadno in močno izbruhnejo? Včasih – roko na srce – v očeh odraslih resnično zaradi malenkosti ali celo brez vzroka. Ali otrok res protestira za "brez zveze"?

Otroci nenadno in močno izbruhnejo, ker so vodeni s plazilskimi možgani, njihov srednji prefrontalni korteks pa ni zadosti razvit, da bi lahko z njimi umirjali plazilske možgane. Znotraj plazilskih možganov je amigdala – majhna, siva, mandeljnu podobna kepa, zadolžena za izražanje jeze in strahu. Ob nenadnih izbruhih se pri otroku prekine še tisto malo nevronskih povezav s prefrontalnim korteksom in so v celoti vodeni s plazilskimi možgani. Od tu izvirajo burne reakcije.

Ker majhni otroci nimajo mehanizma za regulacijo čustev, je to naloga nas odraslih. Moramo jim odzrcaliti njihova čustva in jih usmeriti, kako jih lahko izrazijo. Če takrat izberete kazen, se otrok ne bo naučil, kaj lahko naredi drugače, kako lahko izrazi čustva in kako se temu čustvu sploh reče, temveč bo osvojil mehanizem potlačitve čustev. Ko to osvojimo v otroštvu, bomo celo življenje tlačili neprijetna čustva, saj tudi v odrasli dobi ne bomo vedeli, kaj naj počnemo z njimi.

Nekje do 40. leta starosti še gre in čustva tlačimo, potem pa se že pojavijo prvi zdravstveni problemi – rana na želodcu, povišan pritisk, holesterol, sladkorna bolezen, rak itd. Sama menim, da če bi se oblast zavedala, kako pomembno je predšolsko obdobje za zdravje odraslih ljudi, bi bili normativi v vrtcih bistveno bolj prijazni otrokom pa tudi vzgojiteljicam. Tudi v pedagoške fakultete bi bilo treba vnesti nova znanja, s katerimi bi pozneje pedagogi lažje vodili otroke in bi lahko svetovali staršem. Naši otroci bi bili kot odrasli bolj zdravi in bi se na dolgi rok razbremenila zdravstvena blagajna.

Če se vrnem na vprašanje – otrok v svojih očeh nikoli ne protestira za brez zveze. Njemu je dejansko pomembno, ali bo imel modro skodelico ali zeleno, tako kot so nam pomembne druge stvari. Vse je prilagojeno starosti in zrelosti možganov. Zato otroku dovolite, da izbira. Ko mu ponudite dve ali več med seboj izključujočih se možnosti, takrat urite njegov prefrontalni korteks, ki skrbi za racionalne odločitve.

Zakaj ne smemo mi izbruhniti, kričati, ko nam otrok stopi še na zadnji živec? Kaj naj naredimo, kako naj se umirimo?

Ne smemo izbruhniti in kričati, predvsem ker moramo biti otrokom zgled. Od otrok ne moremo zahtevati, da izzive rešujejo umirjeno, če mi tega nismo zmožni (čeprav imamo že razvit prefrontalni korteks). Kaj lahko naredimo? Če nam situacija omogoča, je dobro, da ne reagiramo na prvo žogo, se pravi, iz plazilskih možganov. Ker smo tudi mi ob izgubi nadzora in kričanju v plazilskih možganih. 

Takrat lahko globoko vdihnete, spijete kozarec vode ... Predvsem pa se vprašate, kaj zdaj zares čutite pod jezo. Lahko se vprašate, kdaj v svojem otroštvu ste se tako počutili. "Ali se je tudi moja mami tako odzivala na moje napake in kaj sem takrat zares potreboval/a?" Tako tlakujete pot do stika samega s sabo.

Če že kričite, potem je pomembno, da za svoje obnašanje prevzamete odgovornost. Sama sem tudi opazila, da se veliko staršev giba iz permisivne vzgoje v avtoritarno. Zato, ker se ne odzovejo pravočasno, ker ne zmorejo pravočasno začutiti lastne meje. Desetkrat ponovijo eno in isto, otrok jih ne upošteva ... Zbudi se rana prezrtosti, neslišanosti, osamljenosti, nevrednosti ... in eksplodirajo.

Ko otroku nekaj poveste in se otrok ne odzove, stopite do njega, ga mirno poglejte v oči in ga vprašajte, če vas je slišal oziroma ponovite navodilo.

Zakaj ne smemo pustiti dojenčka izjokavati? Kakšne posledice so lahko?

Dojenček z jokom izraža potrebe po bližini, dotiku, hrani, tekočini. Sporoča, da je utrujen, izraža občutke, ki jih čuti. Če se ne odzivamo na dojenčkove potrebe, mu pošljemo sporočilo, da ni vreden, da mu ne bomo pomagali, da je sam. Dojenček bo sčasoma res nehal jokati, ker se bo izčrpal.

Če ga pustimo jokati, skrhamo prirojeno zaupanje. Tudi možgani se mrežijo drugače, če se na jok odzivamo, kot če ga ignoriramo. Če so naš jok ignorirali, se moramo v odrasli dobi soočiti z zelo velikimi izzivi. Če se nismo varno navezali na naše starše, imamo težave predvsem v partnerskih odnosih. Poznamo namreč več vrst – stilov navezanosti in vsak se malo drugače manifestira v odrasli dobi. Pomeni pa to zelo zapletene partnerske odnose, ker smo kot majhni dobili sporočilo, da se ni varno navezati na mamico, skrbnika. Stil navezanosti iz časa, ko smo bili dojenčki in nato otroci, bomo nesli naprej v odraslo dobo. Na enak način se bomo navezovali na naše partnerje in bomo takšne partnerje tudi izbirali

Kaj se zgodi, ko damo otroka na stolček ali ga pošljemo v sobo? Kako doživlja kazen?

Odrasli moramo predvsem ozavestiti, da pri disciplini ne gre za kaznovanje, temveč za učenje. Naši otroci se učijo sprejemati pravila in norme, učijo se živeti. Napake so sestavni del vsakega učnega procesa in otrok, ki je storil napako, ne potrebuje kazni, temveč razumevanje. Priporočam, da mu tudi namenoma dovolite narediti napako. Na primer – če preveč napolni kozarec, bo polil vodo.

Če otroka nenehno popravljate in usmerjate, je vaše sporočilo, da ni zadosti dober. Ne moreš imeti pozitivne samopodobe, če celo otroštvo poslušaš, da nisi dovolj dober, ker te nekdo nenehno popravlja. S popravljanjem otroka usmerjate na napake in ne v rešitve, zato bo kot odrasel tudi sam osredotočen na napake. Videl bo samo napake in bo iskal slabo v vsaki stvari. Zato otroku dovolite delati napake in jih z vprašanji usmerjajte v rešitve. Naj jih sami poiščejo. Tak otrok bo tudi v odrasli dobi, ko se bo znašel pred izzivom, iskal rešitve in ne bo zamrznil.

Ko otroka posedemo na stol ali izberemo kakšno drugo vrsto osamitve, se ničesar ne nauči. Oropamo ga možnosti, da bi poiskal rešitev, da bi začutil obžalovanje za dogodek. Otrok med sedenjem na stolčku ne razmišlja, kaj lahko naredi naslednjič drugače. Na stolu doživlja občutke degradacije, osamljenosti, počuti se, kot da ga starši nimajo radi. Ker majhni otroci ne zmorejo ločiti dejanj od lastnega jaza. S posedanjem na stolček otroku pošljete sporočilo, da je slab. Pa ni slab, le majhen je in se uči. Rad bi raziskoval, rad bi poskusil. 

In še primer iz resničnega življenja, ko si dveletnik ne želi zjutraj obleči bunde pred odhodom. Noče, ker ga zdaj ne zebe, možgani pa niso tako razviti, da bi lahko razumel, da ga bo zunaj pa vendarle zeblo. Brez težav ga pustite, da ga zunaj malo zazebe, nič mu ne bo, saj imate bundo seboj. S ponavljanjem se bo naučil, da ga zunaj zebe, če nima bunde.

Kaj menite o kaznih? Katere so primerne, če sploh? Če ste proti kaznovanju, kako lahko brez kazni dosežemo, da nas bo otrok slišal, se držal pravil? Kako naj postavimo meje?

V sočutnem starševstvu ne uporabljamo kaznovanja. Ne uporabljamo niti nagrajevanja, saj je ista palica – na eni strani je nagrada, na drugi kazen. Obe pa stimulirata zunanjo motivacijo. Ne želimo si, da bi otrok nekaj naredil oziroma ne bi naredil, ker si želi nagrade ali ker se boji kazni. Želimo si, da bo otrok nekaj naredil, ker čuti, da je tako prav. Da se bo tako obnašal tudi takrat, ko ne bo zraven avtoritete, ki bi ga lahko nagradila ali kaznovala.

Kazni v nobeni obliki niso primerne, če gre za umetno povzročitev trpljenja in nimajo zveze z izzivom. Na primer: če ne pospraviš igrač, ne bo risanke ali če ne poješ večerje, ti ne bom prebrala pravljice. Če otrok ne je večerje, bo lačen – to je naravna posledica. In pravljica nima prav nobene zveze z večerjo. Ali, če se ne oblečeš, boš moral k zdravniku, ker boš bolan. Tako otrok razvije strah pred zdravnikom in ko je dejansko treba k zdravniku, ne pomaga nobeno prigovarjanje, da ne bo nič hudega.

Starši moramo biti avtentični. Meje, ki jih postavljamo, moramo zares čutiti in jih tudi izgovoriti v prvi osebi. Na primer: "Ne dovolim/želim, da/hočem, da/nočem, da ..." Še vedno slišim starše, ki govorijo otroku: "To se ne dela, to se ne spodobi, to ni lepo ..." Treba je stopiti ven iz družbene govorice, prevzeti odgovornost in osebno postaviti omejitev.

Otroci so veliko bolj dovzetni za meje v prvi osebi ednine, ker jih je izrekla oseba, ki jo spoštujejo in ji zaupajo. Je pa to priložnost tudi za starše, da zares začutijo, ali je to njihova dejanska meja ali so tudi sami v družbeni govorici. Eni starši na primer ne pustijo, da otroci skačejo po kavču, spet drugi dovolijo. Oboji imajo prav, če čutijo, da je to za njih njihova prava meja.

Veliko staršev mi reče, da se bo otrok slej kot prej srečal s kaznijo in da je bolje, da je na kazen navajen, da ne bo potem prevelik šok. Ampak pozabljamo, da tisti, ki bodo kaznovali vašega otroka, niso z njim v čustvenem ljubečem odnosu. Mi starši pa smo. Mi moramo ustvariti okolje, kjer nam otrok lahko zaupa. Če bomo s kaznimi to porušili, nam bo otrok skrival napake in se nam lagal. Ker kazen namesto iskrenosti krepi neiskrenost.

Kaj naj naredimo, če nas otrok ne upošteva, ne sliši? Ko mu na primer naročimo, naj se obuje? Takoj, ker se mudi, on pa se igra, ker mora samo še sestaviti stolp iz kock?

Naši otroci nimajo občutka za čas in nimajo tako razvitih možganov, da bi lahko načrtovali (če govorimo o majhnih otrocih), zato je na nas, da se pravočasno odpravimo in seveda dovolj zgodaj začnemo otroka pripravljati na novo aktivnost. Smiselno je, da zjutraj 15 minut prej vstanemo in tako zagotovimo zadosti časa in pravočasen odhod/prehod na novo aktivnost. Smiselno je tudi otroku napovedovati novi dogodek v smislu, še pet minut, še tri minute, še minuto, da ga ne prekinemo sredi aktivnosti. Ker mu je stolp iz kock enako pomemben, kot je nam, recimo, določena naloga v službi. In bi jo mi tudi želeli končati.

Ko pa nas otrok ne upošteva, nas ne sliši, se je smiselno povezati z njim. Zagotoviti veliko telesnega stika z na primer ravsanjem, valjanjem po postelji, z objemi ... Dobro je prevetriti tudi lastno čustveno stanje. Otroci nas potrebujejo čuječe, da smo z mislimi prisotni, ko se ukvarjamo z njimi. Nas odrasle pa pogosto zanese v premlevanje preteklih ali v načrtovanje prihodnjih dogodkov. Zato nismo čuječi, kar otroci čutijo.

Včasih pa imamo tudi mi zgolj slab dan. In takrat lahko otroku poveste: "Danes sem imela res slab dan. Potrebujem pol ure zase, da spijem tole kavo in se umirim. To nima zveze s tabo." Pomembno je, da tudi mi otroka spustimo v svoj svet in mu odvzamemo občutek krivde, da so oni odgovorni za naše počutje. Ker niso. Mi sami smo odgovorni zase in v veliki meri lahko vplivamo z namenskim usmerjanjem misli, kako se bomo počutili.

In moj zaključek? 

Dejana Dejanović orje ledino. Dala mi je misliti. Odprla mi je oči in postavljam si nova vprašanja. Na primer, ali bi zlikala srajco, če bi mi mož rekel, da jo moram TAKOJ? Seveda je ne bi, že zaradi kljubovanja ne. In možu ne bi niti na kraj pameti padlo, da bi me KAZNOVAL. Sinovoma pa večkrat rečem, naj TAKOJ pospravita sobo. Če me ne upoštevata, jima zagrozim. Če grožnja ne zaleže, ju KAZNUJEM ... s stolčkom ali odvzemom najljubše igrače.

Tudi mene v otroštvu niso naučili. A potrudila se bom spremeniti za dobro vseh. Odločena sem. Ob jezi bom najprej umirila sebe. Nato bom skušala razumeti sinova. Vsakega posebej. Z besedami: "Kaj se dogaja, si utrujen? Bi sobo pospravil, ko dokončaš risbico? Lahko ti tudi pomagam, da bo lažje, da bo hitreje. Sva v isti ekipi, tu sem, da ti pomagam. Lahko se zjočeš, ampak vztrajam, da pospraviš sobo." 

Sem odrasla in sem odgovorna ... za mir, sožitje v družini. Trudila se bom biti dober starš. In lahko sem pomirjena, saj mi je dovoljenih nekaj napak. Le zavedati se moram, kdaj jih bom naredila, in se zanje znati opravičiti. Verjamem, da bo takrat lažje, bolj umirjeno. Pa veliko sočutja in ljubezni vam želim.

Članek je bil prvotno objavljen 17.06.2019