Kaj svetujete otroku, ko ga udari drug otrok?

Na Facebooku smo vam zastavili vprašanje, kaj svetujete otroku, ko ga udari drug otrok. Dobili smo 64 odgovorov. Kopiramo nekaj njih.

''Rečem, naj opozori ob prvem udarcu tistega, ki ga je udaril, in tudi vzgojiteljico, da ob naslednjem udarcu vrne nazaj. Ima moje dovoljenje. Vzgojiteljice rečejo, naj ne tožari. Tako da prvi ne sme. Opozori, kaj sledi ob nadaljevanju. Udari, če je potrebno, toda obvezno ne v glavo.''

''Se strinjam, da otrok vrne nazaj, ampak takoj, ne pa čez par ur ali naslednji dan.''

''Jaz našega učim, da začeti ne sme, brani se lahko.''

''Jaz mojima dvema starejšima ves čas govorim ne udariti prva, a hkrati se ne pustiti in nič narediti. Povesta lepo, na lep način, da ne marata tega, če to ne zaleže, še enkrat povesta, tretjič pa potem udarita.''

Ostale si lahko preberete spodaj.

V uredništvu se je zaradi tega vnela vroča debata. Nekatere mame zagovarjajo, da otrok le govorno poskuša ustaviti napadalca, druge, da pomaga le to, da ga udari nazaj. Seveda smo vse enotne, da je treba tudi zaupati vzgojiteljici, kaj se dogaja.

Kaj pa je dejansko treba storiti v takšnih okoliščinah? Mnogi starši so prepričani, da se morajo otroci sami zmeniti.

Alenka Lanz, družinska in zakonska terapevtka, nam je pojasnila, da so konflikti sestavni del življenja, in kako jih spoštljivo obvladovati, je veščina, ki se jo učimo že od malih nog. Poudarja, da ni vseeno, kako dobro znamo reševati medsebojne spore, saj to močno vpliva na kakovost odnosov, ki jih živimo. ''Otroci se reševanja konfliktov učijo od odraslih, preko vzora, prek tega, kako to počnejo med seboj. Je pa velika razlika v tem, kako konflikte rešujejo otroci in odrasli. V nasprotju z odraslimi otroci še nimajo razvitih vseh delov možganov, ki bi jim pomagali spore reševati mirno in učinkovito, zato pri tem razumljivo potrebujejo našo pomoč. Pri otrocih možganske povezave med amigdalo, centrom za jezo in strah, ter prefrontalnim korteksom, ki je center za odločanje, nadziranje in predvidevanje, še niso dobro vzpostavljene. Naloga odraslih je tako, da preko izkušenj otrokom pomagamo, da se jim možgani razvijajo optimalno in na integriran način.''

 Reakcije otrok ob konfliktih

Strokovnjakinja poudarja, da bi se vsi otroci morali v vrtcu počutiti varno, kajti ko pride do sporov med njimi, se ti znotraj sebe počutijo ogroženo in izgubijo občutek varnosti. ''Takrat njihovi (prav tako kot tudi naši) možgani reagirajo z begom, bojem ali umikom. Nekateri otroci reagirajo z bojem (udarijo), drugi z begom (se umaknejo), vsi pa so takrat preplavljeni z zelo močnimi čustvi, ki jih ne morejo nadzirati. Teh močnih čustev, kot sta jeza ali strah, ne morejo obvladovati, zato se takrat pogosto vedejo neprimerno; hitro se odzovejo, udarijo ali kaj drugega. Otroci so takrat, v tistem hipu, preplavljeni z intenzivnimi čustvi, ne morejo jih obvladovati, še manj pa se zavedajo posledic svojih dejanj (npr. da udarec drugemu otroku povzroči bolečino).'' Izpostavlja, da kadarkoli se otroci vedejo neprimerno, je to za odrasle znak, da potrebujejo našo pomoč. Polaga vam na srce, da vedno pogledate vzrok in ne samo posledic, saj so udarci lahko tudi znak nemoči, ki se je otrok takrat ne zaveda.

Reševanje konfliktov

Nekatere konflikte znajo rešiti sami, drugih ne, in takrat je vaša pomoč dobrodošla. ''Kadarkoli se tako otrok vede neprimerno, dobijo starši in vzgojitelji priložnost, da otroku pomagajo pri učenju in pridobivanju veščin reševanja sporov. Ko je otrok najbolj razburjen, najbolj potrebuje mirno pomoč odraslega oz. vzgojitelja, ki je takrat prisoten. Vsak udarec, ki ga otrok dobi, je znak prekoračitve njegovih meja, zato lahko vzgojitelji in starši otroku pomagajo tako, da se z otrokom najprej čustveno povežejo (Vidim, da te je zabolelo. Ti je hudo, kajne?) ter mu preko telesnih dotikov pomagajo, da se pomiri (brez zasmehovanja, zakaj joka ali pa "tožari" drugega otroka).'' Pomembno je, po mnenju strokovnjakinje, da pomagajo tako, da se bo naslednjič znal zaščititi brez nasilja in drugemu otroku samozavestno in odločno reči: "Ne dovolim, da me tepeš. To ni prav." Ker ni prav. Vsi se moramo zavedati, da nasilje povzroča še več nasilja, in kadar se nasilje ne preneha in otrok še vedno poroča o tem, da je žrtev udarcev, ugrizov ali česa drugega, morajo na to opozoriti starši opozoriti vzgojitelja. ''Vzgojitelj takrat poskrbi, da se to vedenje preneha in ob potrebi na to opozori starše drugega otroka. Vsi skupaj otrokom pomagajo pri tem, da se nasilno vedenje preneha.''

 Priporoča, da vzgojitelj tako posreduje brez zasmehovanja ali kaznovanja pri vseh otrocih, ki so v spor vpleteni. ''Tistega, ki tepe, lahko ljubeče vzame v naročje in se pogovori z njim; mu pomaga prepoznati čustva, ki so ga pripeljala do takega dejanja, in stisko, ki ga poganja. Otroci, ki se neprimerno vedejo, le sporočajo, da se ne počutijo dobro in potrebujejo pomoč. Vzgojitelj lahko otroku nežno, toda odločno razloži, zakaj se ne tepemo, in pomaga prepoznati posledice (To drugega otroka boli. Tudi tebi ni prijetno, kadar te boli, kajne?). Nekatere intervencije je trebe ljubeče ponavljati, dokler jih otrok ne osvoji. To lahko naredijo tudi njegovi starši, od katerih se otrok največ nauči prav preko vzora.''

Kako pomagati otroku, ki je nasilja deležen?

Kako pa lahko vzgojitelj pomaga otroku, ki je deležen nasilja? Alenka Lanz predlaga, da tudi žrtvi vzgojitelj pomaga preko nežnih dotikov, ga potolaži in mu da dovoljenje, da se zaščiti tako, da uporabi svoj glas. Podčrtujemo – naj mu nudi oporo tako, da otrokovo stisko vzame resno in ga ne osami v njegovih občutkih bolečine, strahu, včasih tudi jeze, kajti tako otroku pomaga, da čustva prepozna in izrazi.

Vzpostavitev odnosa

Naslednji korak je, da preko skupne dejavnosti obema otrokoma pomaga, da nazaj vzpostavita bolj varen odnos. ''Nasilje vodi v nasilje in ničesar ne reši, predvsem pa si verjetno ne vzgojitelji ne starši ne želijo, da bi se otroci zatekali v nasilje vsakič, ko bi naleteli na večjo težavo. Ti otroci odrastejo, in tak način reševanja sporov jim na dolgi rok ne bo prav nič pomagal. Kdorkoli se zateka k nasilju, v sebi skriva nemoč. Če bi znal ali zmogel drugače, bi konflikte rešil bolj učinkovito. Nasilje pomeni tudi, da oseba svojih čustev in telesa ne obvladuje, cilj vzgoje pa je, da otrokom pomagamo, da bodo nekoč zmogli poskrbeti zase tudi takrat, ko se bodo znašli v težkih situacijah in bodo čustva močna,'' razpreda terapevtka.

Zaključuje, da morate vedeti, da ste kot starši vzor svojim otrokom, zato se vprašajte, ali resnično želite svoje otroke vzgajati tako, da v stiski uporabljajo metodo povzročanja telesne bolečine. ''Je to sporočilo, vredno predaje?''