Otroci, ki so že bili del družine, a je ta zaradi določenih razlogov razpadla, imajo za seboj težko izkušnjo. Ne glede na to, ali sta se starša sporazumno razšla, ločila ali je bila posredi celo smrt enega od staršev – v vsakem primeru to otroku predstavlja nepredstavljivo izgubo in težko izkušnjo. Velikokrat je povezana z občutki žalosti, strahu, jeze, tudi krivde. Prav zato bi morali biti starši v obdobju, ki sledi, toliko bolj pozorni na otrokova čustva, doživljanje in vedenje, predvsem pa jim dati potrditev, da niso oni krivi za nastalo situacijo, kar si velikokrat predstavljajo. Čustvena podpora je torej v tem obdobju ključnega pomena.

Ker pa starši po določenem času spoznajo novega partnerja (izraz velja za oba spola), se pogostokrat znajdejo v dilemi, kako in predvsem kdaj otroku sploh predstaviti svojo novo ljubezen. Vsi namreč vemo, da so otroci pri tem lahko zelo občutljivi, kar je še pogosteje v primeru, če so edinorojenci ali če se v tem težkem obdobju močno navežejo na starša, s katerim živijo.

Pri tem je vredno upoštevati tri pravila, ki veljajo za te, včasih zelo zapletene odnose:

Samo resni odnosi

Seveda ni nobenega zagotovila, da bo vaš novi partnerski odnos nekaj dolgoročnega ali da bo napredoval celo v zakonskega. A vendarle je otroku treba zagotoviti stabilnost, saj mu ta daje občutek varnosti. Predstavljajte si, kako se mora počutiti otrok, ki neprestano spoznava nove in nove partnerje (bodisi nove izbrance očeta ali mame) – na nekatere se naveže, na druge ne, kar zanj predstavlja resnično zmedo. Ne razume njihove vloge, kar je še težje v primeru, ko se otrok zelo naveže, nato pa novi partner nenadoma izgine iz njegovega življenja. To zanj predstavlja še eno izgubo in še več stiske. Otroci se učijo tega, kar vidijo in slišijo pri svojih starših, zato je potrebna pozornost, kakšno sporočilo jim s tem dajemo. Po drugi strani pa uvod v spoznavanje spet ne sme biti prepozen, saj bi se otrok utegnil počutiti, kot da je nepomemben. Če starš začuti, da se odnos razvija v nekaj resnega, je torej čas za spoznavanje z otrokom.

Postopoma ga pripravite na srečanje

Seveda je pomembno, da otroka pripravite na srečanje s partnerjem. To pomeni, da mu postopoma začnete o njem pripovedovati pozitivne stvari, ki so pomembne za vas in zanj. Še posebej bodite pozorni, če je otrok malce bolj občutljiv ali je njegova faza prebolevanja trajala dlje časa. Bodite sočutni in upoštevajte njegov tempo prilagajanja. Če naletite na odpor, se prilagodite in nikar ne poskušajte na silo. Prav tako je novemu partnerju treba predhodno pripovedovati o otroku, saj ga na ta način lahko preko vas začuti in posredno spozna, še preden ga sreča tudi osebno.

Naj se dogajanje odvija naravno

Srečanje vašega otroka in novega partnerja ne potrebuje ognjemetov in pretiranih organizacijskih podrobnosti, saj ga bo to samo zmedlo. Dobro je, če je srečanje povsem rutinsko, brez nepotrebnih čustvenih izlivov, drame in pričakovanj. Najbolje je takrat, ko otrok dela stvari, ki jih vedno, denimo med večerjo, igro v parku ali drugo aktivnostjo, ki omogoči tudi vključitev novega partnerja. Ob prvem stiku dopustite, da se spoznavanje odvije naravno, brez pritiska in usmerjanja. Nikar ne silite otroka k naklonjenosti in pozdravu z rokovanjem, poljubom ali objemom. Pustite ga, naj vzpostavi stik tako, kot si sam želi. Lahko se zgodi, da se že na prvem srečanju otrok in novi partner popolnoma ujameta, kar je odlično. Nič pa ni narobe s tem, če otrok (ali partner) potrebuje malce več časa za sprejemanje drugega. Ne silite z glavo skozi zid, raje hitite počasi. Predvsem pa poskrbite, da otroku še vedno namenjate čas, pozornost in ljubezen, v nasprotnem primeru lahko pride do ljubosumja, iskanja pozornosti in zavračanja novega partnerja.

Vir: Dating and the Single Parent, Denise Rainey