Oprostiti staršem za njihove napake je ključnega pomena za lepše in srečno življenje. Naše otroštvo nas hočeš ali nočeš in praviloma v veliki meri nezavedno spremlja, kamor koli gremo. Odraža se na različnih področjih, v odnosih do partnerjev, prijateljev, sodelavcev in seveda lastnih otrok. 

aj vam ponazorim – če so bili starši precej odsotni in smo se v otroštvu počutili zapostavljene in pozabljene, se bomo morda tudi kot odrasli večkrat počutili zavrnjene, prezrte in pozabljene. Če so bili hitro vzkipljivi, je večja verjetnost, da bomo vzkipljivi tudi mi, če so veliko vpili na nas, bomo verjetno tudi mi vpili na svoje otroke, če niso prenesli našega joka, bomo tudi mi težko poslušali jok svojih otrok. Vzorci se ponavljajo in moramo se jih rešiti, da bomo lahko karseda dobri starši.

Vzgoja se prenaša iz roda v rod, pravi psihoterapevtka Katja Knez Steinbuch. "Predvsem se v naši vzgoji otrok pozna, kakšno vzgojo smo prejeli sami. Vse, kar je bilo boleče in moteče, se namreč v podobni obliki rado ponovi. Tako se mame in očetje lahko dostikrat zasačimo, da smo izrekli točno isti stavek, ki smo ga sami v otroštvu "sovražili", izrekla pa sta ga lastna mama ali oče, ali pa se odzvali na zelo podoben način, kot so se v našem otroštvu naši starši. Tako zelo se v nas vpisujejo prve izkušnje iz primarne družine," je opozorila. 

Terapevti se po njenih izkušnjah zelo pogosto srečujejo tudi s primeri, ki so izziv za starša, ker so sami doživeli neko travmo. "Na primer mamica, ki so jo kot otroka uspavali na zelo nesočutne načine, denimo so jo zapirali samo v sobo, so ji zaukazali, da mora za kazen spati, so ji prepovedali premikanje, bo lahko imela težave z uspavanjem svojih otrok, pa sploh ne bo vedela, zakaj," je razložila. Vse našteto jasno kaže, kako se starševski vzorci resnično prenašajo iz roda v rod.

Treba je odpustiti in iti dalje, saj nas zamere ne bodo nikamor pripeljale. Zamere so brezplodne, zaradi njih obtičimo. Smo po nepotrebnem žrtve, polni jeze, žalosti, nezmožni ljubiti in biti dobri starši. A v resnici ni potrebe po tem. Najprej je morda pametno ozavestiti in se sprijazniti s tem, da vsi starši ne nudijo varnosti, sreče, topline, da ne ljubijo brezpogojno svojih otrok, kot tako pogosto slišimo ob omembi odnosa "starši – otrok". Morda ne znajo, ne zmorejo, nočejo. Niso jih naučili in sami niso zmogli odpustiti. Na nas pa je, da smo boljši, modrejši. Da znamo odpustiti. Ampak vseeno se verjetno poraja vprašanje, kako?

"Beseda odpuščanje je že sama po sebi čudovito navodilo, kako odpustiti. Od-pustiti pomeni pustiti občutke stran od sebe na izvorno mesto. Da pa lahko to naredimo, torej "spustimo občutke", jih moramo najprej v polnosti začutiti in si dovoliti, da se z njimi aktivno srečamo. Gre torej za daljše procese srečevanja in spuščanja intenzivnih občutkov, pri čemer je normalno, da so v začetku zamera, bes in jeza. Ko slednjim pustimo, da se močno izrazijo in izživijo, potem nastane prostor tudi za žalost, razočaranje in pogrešanje drugačnega. Ko si dovolimo, da lahko prečutimo vse, in ko se naši občutki zmanjšajo, ko se srečamo s svojim notranjim otrokom in ko si sami zacelimo boleče rane iz preteklosti, potem ne bolijo več tako zelo. Tedaj počasi nastaja prostor za pravo odpuščanje, ko lahko z obiljem ljubezni (včasih pa tudi zdrave jeze) pošljemo občutke nazaj staršem. In ko nato sami postanemo starši, tudi lažje stopimo v njihove čevlje in lažje razumemo, da so dali največ, kar so zmogli," je opisala Katja Knez Steinbuch.

Odpustiti je pomembno. Ključno je razčistiti bodisi sami pri sebi, če zmoremo, bodisi s pogovorom s staršem ali terapevtom. "Predvsem je pri razčiščevanju bistveno, da se ne ustrašimo nas samih in vseh procesov, ki morda sledijo. Da se upamo srečati s težkimi občutji, ki v resnici lahko hitro minejo. Ko sprejmemo odgovornost za svoje odrasle občutke in zamere, lahko končno pomirimo tudi tiste otroške, ki lahko močno bolijo tudi danes, ko smo že odrasli. Življenje z zamerami je namreč težko in krivično v prvi vrsti za tistega, ki zamere nosi, potem pa tudi za okolico," je izpostavila in poudarila, da ni treba trpeti. "Če bi ljudje vedeli, da ni treba, da tako zelo trpijo, bi se najbrž več odločali za terapije in za pomoč samim sebi. Odpuščanje v resnici ni pomembno za druge, ampak za nas same: da lahko mi lažje zadihamo in da vidimo odnose v pravi, neizkrivljeni luči. Takrat šele lahko hodimo po svetu brez nepotrebnih pretežkih nahrbtnikov, tedaj imamo tudi manj ran in težav v partnerstvu in starševstvu," je pojasnila. "Bi pa vseeno še dodala, da se odpuščanja ne da izsiliti ali sebe prisiliti v to. Ta beseda je lahko celo precej krivična, če so se v na videz varnem zavetju doma dogajale težke zlorabe, psihopatologije in zasvojenosti. V tovrstnih primerih odpuščanje velikokrat pomeni tudi, da pustijo ljudem, da gredo svojo pot in da usmerijo fokus le v vase. Da ne nosijo več težkih občutkov in zamer," je dodala.

Lahko torej sami poiščemo pomoč in pot za naprej, lahko pa se skušamo s staršem pogovoriti. "Vse takšne težje pogovore si lahko vnaprej vizualiziramo, si predstavljamo, kot da bi gledali film. Če to naredimo vnaprej, lahko opazujemo svoje telo in vidimo, kaj bi takšno soočenje v nas sprožilo," svetuje Katja Knez Steinbuch. Na pogovor v živo smo pripravljeni šele, ko uspemo pomiriti vse svoje občutke. "Ko smo v sebi mirni, se lažje srečamo v živo in se pogovorimo brez napadalnosti ali pripisovanja krivde," je poudarila. 

Dodala je, da pogovori ne bodo zares možni, če je nekdo nasilen, zasvojen ali ima nezdravljeno psihopatološko bolezen. "V teh primerih namreč starši ne zmorejo slišati nikogar, žal niti svojih otrok, in v takšnih težjih primerih je terapija skoraj nujna," je opozorila. V večini ostalih primerov, ko govorimo "zgolj" o starševskih napakah, pa so lahko takšni pogovori globoko odrešujoči za obe strani. 

"Kako mora biti namreč dober občutek, ko lahko staršu izrazimo vso bolečino in jo spustimo na plano, pa obenem nismo obremenjeni z njihovim odzivom, saj smo v sebi že prej mirni. To je pravo "spuščanje občutkov". In predstavljajte si, kako mora biti dober občutek, da starš sliši, da mu je odpuščeno in da so napake samo napake, da šteje samo ljubezen," je izpostavila.

Včasih se tudi zgodi, da starši ne zmorejo, niso zmožni dojeti, razumeti, se opravičiti. "Da, v veliko primerih starši tega žal ne zmorejo. Ko gre za male rane in neke splošne starševske napake, ki jih delamo vsi, to kot odrasli že prebolimo in se sami pomirimo. Ko dobimo svoje otroke, napake tudi lažje razumemo," se zaveda psihoterapevtka. Težje pa je v primerih krutega nasilja, pri čustvenih in spolnih incestih in podobnem. 

"Omenjenih dejanj se namreč preprosto ne da odpustiti in pozabiti; takšne travme zahtevajo strokovno pomoč. Lahko pa jih vseeno predamo in se srečamo s temi občutki znotraj varnih, tudi strokovnih odnosov, kjer ubesedimo in prečutimo čustva, ki nato počasi odtekajo. Tako se posledice travm zmanjšajo in to je potem tisto drugačno odpuščanje: ko lahko sebe spet pogledamo v ogledalo in si rečemo, da nismo krivi, da to ni naš sram in da smo upravičeno besni zaradi dejanj najbližjih. Počasi skozi procese pa lahko potem tudi ločimo dejanja oseb od bistva oseb in potem malo lažje pogledamo na preteklost in zaživimo mirnejše odnose," je razložila.

Dobro je odpustiti staršem ali vsaj pozabiti, saj bomo le tako lahko zaživeli srečno, polno, samozavestno življenje. Samo tako se bomo lahko sprejeli, odrasli, zaživeli na polno, tako, kot si vsi zaslužimo. Četudi morda starši v procesu niso zmožni, ne zmorejo ali celo nočejo priznati napak in ne znajo izreči za marsikoga težko izgovorljive besede "oprosti", s katero priznamo in prepoznamo krivdo. 

A zavedajte se, da pri odpuščanju ne gre za njih, temveč v prvi vrsti za vas in takoj zatem za vašega partnerja, za vašo družino in za vaše otroke. Preteklost je mimo in na vas je, da si zarišete lep(š)o prihodnost. "Še en pomemben aspekt pa je tudi, da nas v končni fazi opravičila staršev ne določajo in da lahko tudi brez njih vedno poskrbimo, da bomo srečni in zadovoljni. Lepi občutki nam namreč pripadajo," je zaključila Katja Knez Steinbuch. Kako zelo prav ima, kajne?