"Kar koli življenje prinese, se je izjemno dobro zavedati, da smo varovani, ljubljeni in vodeni. Čeprav življenje nikoli ne teče, kot smo si ga zamislili, se bomo tedaj znali soočiti z vsemi izzivi, težavami, strahovi, stiskami in vse bomo rešili. To naučite tudi svoje otroke," poziva Iris Kline Arih. Z resonančnim coachingom vas lahko nauči poiskati notranjo moč, zaklad, sijaj, sonce, "ki je vse od rojstva v vsakem izmed nas". Če ga boste našli v sebi kot starši, ga boste pomagali odkriti tudi vašim otrokom, poudarja. "Otroci morajo vedeti, da so ljubljeni in varni. Ko to ozavestijo, so njihove težave videti mnogo manjše. Gre za opolnomočenje otrok, da verjamejo vase, da si zaupajo in da v kaotičnem svetu nenehnih sprememb, ko morda starši nimajo veliko časa, da bi se ukvarjali z njimi, vedo, da ni nič tako težko ali hudo, da ne bi mogli rešiti. Lahko sami ali s pomočjo drugega, denimo starša. Da vedo, da imajo v njih samih notranje vodstvo, ki jim daje moč," pravi.

Kako lahko starši pomagajo otroku najti moč v sebi?

Že od rojstva dalje je najpomembneje, da so starši – tako mamica kot očka – v ravnovesju. Tako bosta zmogla tudi, ko sta utrujena, ko nimata več toliko možnosti poskrbeti zase. A treba si je vzeti čas zase. Recimo, ko dojenček zaspi, si lahko prigovarjamo, da je vse v redu, da je otrok zdrav, da boste zmogli preseči izzive, da se je z rojstvom zgodil čudež, na katerega ste čakali celo življenje. Če bosta mamica in tudi očka notranje uravnovešena, če bosta znala poiskati notranjo srečo, če bosta imela moč, če se bosta zavedala, da je vse mogoče in da vse zmoreta, bosta zavedanje prenašala tudi na otroka.

Ampak, kako doseči tako stanje duha?

Staršem predlagam sproščanje ob umirjeni glasbi sede ali še bolje leže, med katerim naj skušajo sprostiti telo in si v mislih prislikati kraj v naravi, kjer se počutijo varne. Skušajo naj si priklicati čarobne besede, ki nam dajejo občutke lepote, veselja, čarobnosti v naravi, nekaj, kar vidimo, slišimo, občutimo. Moje čarobne besede so denimo "svetlo", "toplo", "daleč", ker je moje mesto moči na vrhu gore. Z nje vidim daleč lep razgled ter na njej je svetlo in toplo zaradi sonca. Obenem naj se zahvalijo za darove, za otroka, s katerim bodo imeli priložnost znova doživeti veliko dragocenega in edinstvenega časa z njim. Nato naj se poslovijo z mesta moči z občutki, da bodo zmogli preseči in rešiti vse, kar jim življenje prinaša, da so ljubljeni, vodeni in varovani. Umirjeno stanje naj nato skušajo ohraniti za vse prihodnje dejavnosti, ki so pred njimi. Verjamem, da se že v kratki, od 10- do 15-minutni tovrstni vaji spremeni notranje stanje telesa, posledično pa so drugačni tudi naši odzivi na vse potrebe našega otroka.

Kaj pa če ni vse idealno? Kaj če otrok ni zdrav? Kaj če nas partner ne podpira? Kaj če nekdo v družini umira?

Prepričana sem, da nam življenje na nalaga hujšega križa, kot smo ga sposobni nositi. V viharnih obdobjih hujših izzivov je še toliko bolj pomembno stanje pozitivne zavesti, miru, ravnovesja, harmonije, ki nam vliva zaupanje, da zmoremo, da je vse mogoče, da bomo rešili vse izzive. Takrat se ne vdamo, misleč, da ne zmoremo, ne prepustimo se strahu in tesnobi, omejitvam. Ne pustimo stiski, da nadvlada naši sposobnosti iskanja novih pogledov, novih možnosti. Znamo se bistveno bolje odzvati na težke situacije, zmožni smo hitreje razmišljati o naslednjih korakih, rešitvah, o potrebah otroka, sebe in partnerja, ljubljene osebe. Sposobni smo tudi poiskati potrebno pomoč in podporo.

Kako postopati, ko pride do situacij, ko se sprašujemo, ali smo dovolj dobri starši in ali bomo zmogli? 

Ogromno je pristopov o vzgoji, o katerih se podučimo. Morda smo vnaprej prepričani, da bomo vse obvladali. Nato pa otrok raste, zgodijo se taki in drugačni odzivi. Takrat se je treba vprašati, kakšen odnos si želimo z otrokom.

Zavedati se moramo tudi, da bo v otroštvu raziskoval in izjemno pomembno je, da ga podpremo in spodbujamo v odkrivanju lastnih potencialov, talentov, spretnosti. Velikokrat se zgodi, da si bo premislil, da bo zdaj želel eno, nato drugo, čez čas nekaj tretjega in starši znajo biti tedaj nezadovoljni, ker ne vztraja. Ampak, vedite, da on samo raziskuje, išče, preizkuša, kaj mu najbolj leži, kaj ga sploh zanima. Tudi ko govorimo o talentih, se moramo zavedati, da mora tudi vsak talent trdo delati. Če starši razmišljajo, ali je prav, da ga po enem letu prepišejo iz nogometa na košarko, ker si otrok tako želi, se je treba zavedati, da na silo ali s prisilo ne bo dal nikoli stoodstotno vsega od sebe.

Kako pa otroka potem naučiti vztrajati? 

Najtežje je pri manjših otrocih. Nekateri že v vrtcu hodijo na judo, v glasbeno šolo, na plesne vaje ... Razvojna pot najinega sina je bila taka: najprej se je vpisal na judo in ga je opustil, nato je začel trenirati nogomet in po dveh, treh letih se je znova premislil. Takrat sva z možem prav tako razmišljala, da mora vztrajati, če je že nekaj začel. Čeprav sva sprva razmišljala po "starševsko", sva sčasoma vseeno pri njem prepoznala dovolj trdno odločitev, da ima dovolj, da je preizkusil in da bi zdaj raje poskusil še kaj drugega.

Če so starši in otrok dovolj povezani, bodo začutili njegovo željo po spremembi in jo tudi sprejeli. No, sin se je v tretjem, četrtem razredu osnovne šole odločil za košarko, ki jo kot 14-letnik še danes igra. Če bi ga takrat omejila, bi ga morda prikrajšala. Zdi se mi izredno pomembno, da smo v ravnovesju z otrokom, da si lahko zaupamo, se medsebojno podpiramo, smo povezani. Da ne gre le za uveljavljanje samo starševskega jaza in prepričanj, da znamo prepoznati, kaj otrok potrebuje. 

Kako spodbuditi k razvoju potencialov? Kako videti, kaj potrebuje? Kako v otroku najti, odkriti zaklad? 

Najpomembneje je otroku posvetiti čas, med katerim bomo lahko prepoznali, kaj je njegova strast, kaj rad počne. Praviloma nam sami povedo, da bi denimo radi brcali žogo, se igrali s punčkami, risali ... Takrat mu moramo nuditi občutek varnosti, mu recimo povedati, da je nekaj lepo naredil, da ima odličen občutek za žogo, da se je nečesa dobro spomnil. Če večkrat sliši pohvale, se mu bodo usedle v podzavest in jih bo ponotranjil, se z njimi poistovetil. Omenjeno mu bo pomagalo tudi v odrasli dobi.

Staršem torej svetujem, naj bodo odprti za vse otrokove sposobnosti, znanja, razumevanja in naj jih samo malce usmerjajo. Takrat bo sam pokazal, čemu je smiselno namenjati več pozornosti. Obenem je treba otroka že od malega vključiti v delo doma, v gospodinjenje, saj se takrat tudi uči lastne odgovornosti. Naj začne z malim, s pospravljanjem sobe, pripravo mize, brisanjem prahu. Naučimo ga tudi prevzemati odgovornost pri odločitvi za neko smer, da bo vadil, da bo treniral, da bo skrbel za urnik.

Občutek varnosti pa naj poišče pri nas, če mu recimo trening ne bo šel dobro ali če bo v dilemi. Takrat potrebuje nas za pogovor, za spodbudo, da je vedno in povsod sposoben doseči notranje stanje ravnotežja in odkritje moči v sebi.

Kako pomagati otroku, ki je v stiski, ki ga skrbi, da ne bo zmogel?

Povedati mu moramo, da je strah odveč, da je sposoben vse rešiti vse težave in izzive, da ima v sebi notranjo moč, sijaj, zaklad, sonce, s katerim se je že rodil. Razložimo mu, da ima v sebi notranjega vodnika, ki je vedno z njim, da je voden, varovan in ljubljen. Starši moramo sprožiti pogovor o notranjem vodniku, saj ga otrok sam ne zmore prepoznati. Pogovor lahko opravimo že zelo zgodaj, že s tri-, štiriletnikom, ki se bo nato lažje soočil z morebitno stisko.

Otrokom je treba razložiti, da poleg veselja in sreče obstajajo neprijetnosti, izzivi, težave, stiske, strahovi, s katerimi pa se je treba znati spoprijeti. Povejte jim, da imajo moč v sebi, da lahko vse rešijo. Če že v zgodnjem otroštvu vzpostavimo trdne temelje, se bo otrok tudi pozneje lažje soočil z vsem, kar mu bo življenje prineslo. Vsi starši imamo vzvode, da ga lahko opolnomočimo za prihodnost.

Kako vzpostaviti ravnovesje z najstnikom?

Najpomembneje je biti opora najstniku, ko si želi čez noč odrasti, ko doživlja spremembe, ko se zapre v sobo, ko želi vse sam. Takrat mora vedeti, da smo njegova najboljša opora v viharnem obdobju, da mu stojimo ob strani kot močan steber. Če smo že prej gradili odnos zaupanja, načeloma lahko čez dan vseeno ujamemo trenutke pogovora, pozornosti, med katerimi se nam bo verjetno otrok tudi odprl, nam postavljal določena vprašanja, bo prišel k nam z izzivom, učnimi težavami. Takrat je pomembno, da mu damo z umirjenostjo vedeti, da bo zmogel, da je varen v našem družinskem krogu, da je ljubljen, da ga vodimo ... Vse bo lažje, če ima doma trdno bazo, stabilnost, povezavo z mamo in očetom. Tudi med pogovorom mu dajmo večkrat vedeti, da ima vso moč v sebi za rešitev vsega in da mu bomo pomagali, če bo potreboval podporo.

Kako motivirati otroka, ki se mu "nič ne da", ki nima nobene motivacije?

Kot starš bi se najprej dotaknila otrokovih spretnosti, sposobnosti, potencialov. Pomembno je, da damo otroku vedeti, koliko zmore. A vseeno – medtem ko ga verjetno ne bo treba posebej spodbujati v nekaj, kar rad počne, bo morda kje potrebna motivacija. Denimo glede šole je pomembno, da opravi vse predmete. Če se mu ne ljubi učiti, mu razložimo, da mu bo šola omogočila dodatno zaledje, širino pri iskanju novih možnosti in pogledov v življenju. Morda mu priznamo, da tudi nam morda ni vedno vse ljubo, kar počnem, a vendar recimo pospravim, da imamo urejen dom, da je čisto, prijetno, da opravim nalogo, ki mi na koncu nudi zadovoljstvo. Da se je morda treba včasih česa lotiti kljub morebitnemu strahu pred neuspehom.

Otroku povejmo, da je življenje polno radosti, veselja, čudežev, ki se odkrivajo, če pozitivno pristopimo kot navdušeni raziskovalci, če se znamo tudi samomotivirati. Povejmo mu, da motivacija za vadbo kitare morda ni vedno največja, ampak da bomo nato nekje nekoč v krogu prijateljev poprijeli za kitaro in zaigrali lepo pesem. Otroku recimo: "Ali ni super, da boš znal s kitaro popestriti petje?" Skratka, skušajmo ga spodbuditi na lahkoten, igriv, humoren način. Iskro v njem bomo zanetili, ko mu bomo dali vedeti, koliko in česa vsega je sposoben.

Kako reševati napete situacije? Kako umiriti strasti, ko se denimo otroci sprejo za igračo?

Skušajmo jih naučiti vselej iskati dobro v drugih. Skušajmo jim vcepiti, da je vzgib "jaz sem nekaj želel" tudi v drugem. Skušajmo jih naučiti iskati kompromise, jim dopovedati, da morata biti oba vzgiba zadovoljena.

Možnosti za rešitev situacije je več. Če nam uspe pogovor, bomo zagotovo našli množico rešitev, odgovorov, kdaj se bo kdo igral, kdo bo komu kaj dal ... Fino je, če že začnemo umirjeni, da denimo ne nastopimo z besedami "spet si ti začel". Nato skušajmo otroke umiriti, jih prepričati, naj pustijo igračo, naj pogledajo ven skozi okno, naj opazujejo živali in rastline, ki so sposobne biti v harmoniji brez ruvanja, sporov. Recimo jim, da smo prepričani, da lahko tudi oni med seboj dosežejo ravnovesje brez spora. Če nam uspe, se bodo umirili in se obenem povezali z naravo.

Lahko jih skušamo tudi umiriti z vprašanjem, naj hitro izrečeta svoje čudežne besede in se za trenutek preslikata na svoje mesto moči v naravi. Takrat jih spodbudimo, naj skušata doseči dogovor in rešitev. Če ne gre drugače, pa jim pustimo umik vsakemu na svojo stran. Vsi vemo, da je po nekaj minutah praviloma že vse drugače in da je takrat več možnosti za rešitev.

Najpomembneje pri vsem pa je, da smo starši umirjeni. Čeprav je včasih težko, ko se otroci sprejo sredi kuhe, sredi pomembne elektronske pošte, službenega telefonskega klica. Ampak resnično je pomembno stopiti korak nazaj od dogajanja, narediti globok vdih in izdih, se opolnomočiti, najti moč v sebi z zavedanjem, da je vse mogoče, da bomo rešili vsako napeto situacijo.

K izzivom skušajte pristopiti z lahkotnostjo in igrivostjo. Ne jemljite vsega tako resno. In v bistvu so spori med otroki malenkosti.