Kdaj lahko otrok začne samostojno hoditi po stopnicah? Kdaj bo osvojil to veščino?

S stopnicami se otrok seznani že v obdobju kobacanja. Vsak otrok sam od sebe pokaže željo po premagovanju stopnic, če ima možnost za to. Pomembno je, da mu starši tega ne omejujemo oziroma mu dovolimo tudi kobacanje po stopnicah, seveda pod nadzorom staršev oziroma kakšne druge odgovorne osebe. Kobacanje po stopnicah je pomembna priprava za poznejšo hojo po stopnicah. Otrok mora imeti možnost, da se odloči sam, kdaj se bo preizkusil v osvajanju stopnic. Takrat, ko bo dovolj močen, ko bo imel dovolj ravnotežja in stabilnosti, takrat bo to tudi sam čutil, zaupal sam vase in si upal poizkusiti. In to mu moramo pustiti, seveda pod nadzorom. Nikakor se ne sme zgoditi, da otrok kaže željo po kobacanju po stopnicah ali pa pozneje po hoji po stopnicah, mi pa mu to preprečujemo, češ da za stopnice še ni dovolj star. In ko se nam bo zdela starost primerna, takrat od njega ne moremo pričakovati, da bo hojo po stopnicah obvladal. Tako to ne gre. Gibalnih spretnosti se učimo preko veliko poizkušanja, vaje, različnih možnosti, tudi kakšna buška kdaj pride. In če otroku odvzamemo ta proces učenja in nabiranja izkušenj, ga prikrajšamo za marsikatero gibalno izkušnjo, kar na koncu vpliva tudi na kakovost njegovega gibanja in osvajanje novih gibalnih veščin.

Po stopnicah bo otrok najprej hodil z dostopanjem obeh nog na isto stopnico in seveda ob ustrezni opori. Velikokrat se zgodi, da v teh začetnih poizkusih otrok začenja hojo navzgor tako, da se z obema rokama drži opore, ograje in postrani dostopa na stopnice, ko se počuti dovolj stabilnega, močnega, gre tudi naravnost z dostopanjem na stopnico in se za oporo drži le z eno roko. Kasneje pa potem sledi hoja po stopnicah z izmeničnim prestopanjem obeh nog in na koncu še brez opore. Hoja s prestopanjem in brez opore naj bi nastopila okoli tretjega leta, med tretjim in četrtim letom pa zagotovo. Hojo po stopnicah z oporo in dostopanjem na eno stopnico pa naj bi otroci osvojili do drugega leta starosti. 

Bo najprej hodil navzgor po stopnicah?

Hoja po stopnicah navzgor je manj zahtevna naloga od hoje po stopnicah navzdol, zato otroci najprej osvojijo hojo po stopnicah navzgor. Včasih otrok prehodi stopnice navzgor, za navzdol se pa lahko zgodi, da bo šel še na vse štiri in se po stopnicah spustil tako, da bo šel z nogami navzdol. Za hojo po stopnicah navzdol med drugim potrebujejo dobro globinsko zaznavo, za to je za hojo po stopnicah navzdol potrebno malo več časa in vaje. Tudi pri hoji navzdol se velikokrat zgodi, da gredo najprej v stran, z obema rokama pa se držijo ograje.

Ali je treba mlajšega otroka vedno držati za roko, ko hodi po stopnicah?

Zaželeno je, da otroka za roke sploh ne držimo, ampak mu damo prosto pot, da najde način, pri katerem bo zmogel sam. Seveda je pri tem treba upoštevati tudi, kakšne so stopnice. Če so stopnice strme, ozke, zavite … skratka, če ocenimo, da so lahko nevarne, otroku raje ponudimo roko, da bo varno prišel do cilja. Če te nevarnosti ni, smo le zraven in se odzovemo, če je to potrebno. Tako bo otrok tudi hitreje in bolj kakovostno osvojil veščino hoje po stopnicah, ker bo imel za seboj več čutno gibalnih izkušenj, iz katerih se bo veliko naučil.

Ga lahko pustimo tudi tam, da hodi po stopnicah, kjer ni ograje? Recimo, da se drži stene?

Pri stopnicah brez ograje je vsaj pri mlajših otrocih zaželeno spremstvo staršev oziroma odrasle osebe. Vendar to še ne pomeni, da ga moramo držati za roko. Otrok se lahko opira na steno in sam premaguje stopnice, mi smo zraven le zaradi varnosti.

Vsekakor pa je varnost na prvem mestu in otroka, ki se kobacanja in hoje po stopnicah šele uči, nikakor ne smemo puščati samega na stopnicah. Stopnice naj bodo zavarovane, ker otroka nikoli ne moremo imeti 100-odstotno na očeh. Kadar smo zraven, pa ograjico lahko odstranimo in počakamo, da otrok sam pokaže željo po raziskovanju stopnic, in mu to tudi pustimo. Zraven smo le z vidika varnosti, ne da ga postavljamo na stopnice in učimo, kako naj gre. Ko imamo druge opravke, stopnice spet zavarujemo. Malih otrok nikoli ne puščamo samih na stopnicah.