Po napovedi vzgojiteljice, da se bodo v vrtcu z otroki pogovarjali o "tabujih", tudi o smrti, so nekatere mamice protestirale, zakaj o tako morbidni in težki temi. Vzgojiteljica jim je pojasnila, da se ji zdi pametno malčkom, ki se bodo – hočemo ali nočemo – prej ali slej srečali s smrtjo ljubljene osebe, na primeren način razložiti zadnje slovo.

Strinjam se. Pred dvema letoma mi je po dolgi in kruti bolezni umrla mama, pred otroki pa že v času njenega življenja nisem skrivala, da se babica nezadržno poslavlja. Po njeni smrti smo skupaj jokali in žalovali. Danes se večkrat spomnimo nanjo. Vemo, da nas babi še vedno čuva, da je zdaj zdrava in srečna "nekje za mavrico" ter da se bomo nekoč verjetno znova srečali. Tako smo se s smrtjo soočili v naši družini.

Dokončno slovo moje mame je bilo pričakovano, toda smrti naših ljubljenih so lahko nenadne, grozljivo tragične, take, da nas še bolj pretresejo. Nanje ne moremo biti pripravljeni, z razmišljanjem o smrti, sprejemanju in pogovoru o njej pa se z njimi morda lažje soočimo. In po mnenju psihoterapevtke Katje Knez Steinbuch se je o vseh pomembnih življenjskih temah dobro pogovarjati tudi z otroki, ko se z njimi srečamo in ko otrok pokaže zanimanje zanje. "Navadno se to zgodi, ko otrok sliši, da je nekdo umrl, in postavi vprašanje ali več vprašanj," je pojasnila in obenem opozorila na dve nevarnosti – na izogibanje in na zelo intenzivno čustvovanje starša.

Pogovor z mlajšimi poteka drugače kot s starejšimi

Pogovor o dokončnem slovesu ljubljene osebe je težak za vse. Starši se soočajo z lastno bolečino, ranljivostjo in čustvi, vendar morajo biti močni za otroka, ki ga ne smejo preveč obremeniti. "Ni se lahko srečati z bolečino, ampak otroci jo razumejo bolj, kot si mislimo," je poudarila Katja Knez Steinbuch. Predlaga sočuten pogovor, ki naj z mlajšimi poteka bolj senzibilno in preprosto, vendar govorite z njimi podobno kot z odraslimi – ranljivo, iskreno, prijazno in toplo, avtentično in jasno.

Čeprav je težko, je neizpodbitno: otroci potrebujejo informacije o smrti. Zato se ne izogibajte pogovoru. "Če nas bo strah žalosti, bo otrok zaradi nas morda nehal spraševati in potlačil svoje občutke. Če pa bomo polni žalosti ter ne bomo poiskali pomoči in se pogovorili z odraslimi, bo otrok te občutke morda prevzel nase," je opozorila. Sicer pa je povsem v redu, če pokažemo, da smo žalostni in da nam je hudo. Tudi jokate lahko pred njim; paziti je treba le, da se otrok ne prestraši in da ga ne začne skrbeti za nas. Potolažite ga z besedami, da boste vsi v redu ter da so čustva žalosti in žalovanja povsem primerna.

"Seveda bomo pri najmlajših svoj način sporočanja prilagodili njihovemu razumevanju in morda poenostavili razlago. Vsekakor je bistveno, da ohranimo senzibilnost in da se temi ne izognemo. Nič pa ni narobe, če mama reče: 'Težko mi je govoriti o tem, vendar morava. Vsem nam je hudo, ampak sporočili so nam nekaj žalostnega. To pomeni, da tvoj ljubljeni ne bo več dolgo z nami. Najbrž je tudi zate nerazumljivo in hudo. Mi poveš, ali si me razumel?' Mama pri tem izrazi svoje občutke in občutke bližnjih, pove informacijo in zrcali počutje otroka, hkrati pa preveri, kako se počuti on," je razložila.

Če otrok že ve, da se ljubljeni poslavlja, je lahko razlaga bolj neposredna in običajno ni treba veliko besed. "Morda je dovolj že informacija – sporočilo o smrti, objem, dopuščanje žalovanja ali skupno občutenje občutkov. Starš je v takih primerih otrokova trdna skala in varna rama, na kateri se lahko izjoka ali se jezi. Če je smrt prišla iznenada, pa je morda dobro, če ubesedimo, v kakšnem šoku smo in da se je zgodilo nekaj nepričakovanega," je dodala.

Kako naj otroku pomagamo prebroditi najtežje trenutke in ga naučimo žalovati?

Otroku pomagamo, če sprejemamo njegove občutke. "Na primer če znamo sprejeti, da morda ni žalosten in trenutno ne čuti isto kot mi. Če je jezen, mu ponudimo prostor za jezo in izražanje," je poudarila psihoterapevtka. Pri vsem moramo obenem razumeti, da so lahko tudi težave v vedenju način izražanja občutkov. "Takrat ne obsojajmo, ampak otroku ponudimo drugačne načine izražanje občutenj. Vse to je lažje napisati kot v življenju storiti in starši si morajo v takšnih trenutkih večkrat vzeti trenutek za lastno pomiritev. To je pravzaprav zelo pomembno, saj je tudi za otrokovo okrevanje ključno, da zmoremo biti v stiku s sabo, da zmoremo čutiti sebe in vse, kar morda prinaša takšno slovo. Če povzamemo: sprejemanje občutkov in naš zgled čustvovanja otroku najbolj pomagata," je dodala.

Mi spomin na umrlo babico ohranjamo s pogovori o njej in o njenem življenju ter z ogledovanjem fotografij, njenih zapisov in čipk, ki jih je tako rada in mojstrsko pletla. "Spomin se lahko ohranja s pogovori, skupnim pisanjem ali poslavljanjem v pismu, kar se zelo priporoča, če slovo ni bilo izrečeno v živo, pa tudi z obiski pokopališča in rutino, ki jo vsaka družina določi zase. Ni najlažje najti ravnovesja med tem, da žalost nekoga povsem prevzame, in tem, da življenje hitro nadaljujemo po ustaljenih tirnicah. To zagato lahko reši vnaprej določena rutina glede spominjanja pokojnih," je poudarila Katja Knez Steinbuch.

Ne glede, kakšno je slovo – pričakovano ali nenadno – vsak ga doživi drugače. Podobno kot odrasli tudi otroci različno dojemajo smrt, izkazujejo žalost, jočejo in žalujejo. Veliko je odvisno od njihove starosti in čustvene zrelosti, od tega, kako blizu so si bili z umrlim in koliko podpore imajo v okolici. Takrat moramo biti starši njihova trdna opora in neomajna podpora, čeprav je tudi nam hudo in težko. Biti moramo močni, tudi za otroka, in se ne smemo zlomiti. V pomoč naj vam bo zavedanje, da je pogovor z otrokom po dokončnem slovesu ljubljenega verjetno eden najtežjih, a hkrati tudi najpomembnejših v življenju.