Ob smrti moje ljube mame so se vsi trije otroci udeležili pogreba babice. Takrat so bili stari dve, pet in sedem let. Umrla je po dolgi kruti bolezni in njena smrt je bila pričakovana, a je vseeno bolela v dno duše. Ko je bila še živa, smo jo pogosto obiskovali in se že takrat z otroki odprto pogovarjali, da se za vedno nezadržno poslavlja s sveta. 

Odločitev, da bodo šli vsi trije na pogreb, je bila naravna in neprisiljena. Je pa res, da so se pogreba udeležili tudi moja tašča in tast, druga babica in dedek, ki sta v najbolj težkih trenutkih med pogrebno slovesnostjo prevzela skrb nad njimi, saj je bilo resnično prehudo.

"Otroku je dobro in pravzaprav nujno ponuditi način, da se poslovi od svojca. Oče teorije navezanosti John Bowlby je trdil, da otrok nujno potrebuje odraslo osebo, da mu nudi pomoč pri žalovanju. Slovo od bližnjega je izjemnega pomena – brez slovesa se namreč proces žalovanja težko začne, še bolj pa je pomembno, da otroku, sploh mlajšemu, slovo in čustvovanje nekdo olajša; mu ubesedi, pojasni in dopusti, da čustvuje po svoje," je pojasnila psihoterapevtka Katja Knez Steinbuch.   

"Način slovesa je seveda tudi pogreb. Tisti, ki ne gredo na pogreb in ki ne naredijo zaključka, pogosto govorijo, kot da jim je zmanjkal en delček v žalovanju. Tudi na terapijah terapevti slišimo, kako je bilo zdaj že odraslim ljudem v preteklosti hudo, ko jim starši niso pustili na pogreb, ki je bil zanje pomemben. Leta pri tem ne igrajo tako bistvene vloge, kot jo igrata starševa navzočnost in pojasnjevanje, kaj se dogaja, ter prepuščanje občutkom. Seveda pa so leta mejnik za razumevanje smrti, razumevanje časa, prostora in končnosti, zato je treba govorico in pojasnila prilagoditi starosti. Najtežje je majhnim otrokom, ki se že zavedajo izgube, ne dojemajo pa še, da je končna," je opozorila.

Denimo dojenček še ni zmožen doumeti pomena zadnjega slovesa, zato je na mestu vprašanje, ali ga je primerno vzeti na pogreb. "Primerno je tisto, kar čuti mama," je poudarila psihoterapevtka. Pri odločitvi je treba vselej upoštevati vaša čutenja in se ne recimo ozirati, kaj bodo rekli drugi, prav tako skušajte odmisliti negativna čustva, ki vam jih vzbujajo pogrebi, smrt in pokopališča. "Dojenček je praviloma navezan na mamo in je navajen biti v njeni nenehni prisotnosti. Če mama čuti, da zmore skrbeti hkrati zanj in za svojo bolečino, ni s tem nič narobe. Če je dojenček navajen že biti ob drugih, pa bo najbrž mami lažje ga pustiti za tisti čas doma. To pa je vedno odločitev mame, ki vedno najbolje pozna svojega otroka in sebe," je dodala.

Prav tako največkrat niso dovolj čustveno zreli malčki do denimo tretjega leta starosti. Odločitev, ali se bodo z vami udeležili pogreba, je tudi zanje v resnici vaša, pri čemer skušajte upoštevati tudi njegovo siceršnjo zmožnost čustvovanja in vedenje. Morda je na primer bolje, če "živahnega" otročka pustite doma, medtem ko bo bolj umirjen lažje zdržal celotno pogrebno slovesnost. Dobro je tudi vedeti, da začnejo otroci počasi dojemati smrt med tretjim in šestim letom starosti, a vendar takrat še ni nujno, da razumejo tudi njeno dokončnost in večnost. Zato znajo kljub pogovoru in razlagi, da se je bližnji za vedno poslovil, vprašati, kdaj bo prišel k njim.

Ob približno sedmem letu starosti začnejo otroci dojemati dokončnost smrti. Pogovorite se, ali želi otrok na pogreb, in upoštevajte njegovo željo. Zadnje slovo mu bo lahko pomagalo, lahko mu bodo v tolažbo svojci in prijatelji na pogrebu, morda bo našel uteho v zadnjih poslovilnih besedah, s katerimi se bodo pokojniku poklonili govorci. 

Najstniki pa so že dovolj stari, da se udeležijo pogreba, čeprav bi lahko morda nasprotovali v zanje izjemno turbulentnem obdobju, ko težko navzven izražajo čustva žalosti, jočejo in žalujejo. Starši morda takrat otroku razložite, da se lahko vedno umakne na samo, če ga preplavijo čustva, da pa je sicer tako ali tako popolnoma sprejemljivo in v redu žalovati, jokati in navzven izražati čustva. V vsakem primeru pa ga podpite in spoštujte njegovo odločitev.

Kako otroku sočutno razložiti potek pogreba in pogrebno slovesnost?

Pogreb je navadno lažje razložiti kot informacijo o smrti. "Sočutno pomeni v prvi vrsti s senzibilnostjo za otrokove in naše občutke, hkrati pa tudi avtentičnost, jasnost, tudi direktnost. Pogreb je obred, ko se od nekoga poslovimo, in dobro je, da otroku povemo vsebino: kaj to pomeni, koliko časa bo trajalo, če otrok že razume čas, da bo čutiti veliko žalosti in intenzivnih občutkov ter da s tem ni nič narobe. Da je v redu, če bo žalosten, in da je prav tako v redu, če ne bo čutil nič. Da je vse del njegovega procesa in da ima pravico čutiti po njegovo. Morda se je z manjšimi otroki dobro vnaprej dogovoriti, da povejo, če se ne bodo dobro počutili in da lahko tudi zapustijo prostor ali se oddaljijo od dogajanja," je razložila Katja Knez Steinbuch.

V vsakem primeru otroku razložite potek pogreba in ga potolažite z besedami, da boste med slovesnostjo ob njem. Pomagajte mu sprejeti odločitev in jo spoštujte. "Pri večjih otrocih lahko odločitev prepustimo njim. Vedno pa je dobro ugotoviti, zakaj si nekdo na primer močno želi na pogreb, drugi pa čuti odpor. Bistven namreč ni samo trenutek obreda, ampak bolj otrokovo doživljanje. Nikoli ne bomo v slovo silili otroka, ki je ob umrlem doživel težke zlorabe, ki jih še ne zmore predelati, ali otroka, ki jasno pokaže, da mu je preveč. Če otrok nekaj zavrača, je pomembno predvsem ugotoviti, zakaj, in mu ponuditi morda alternativne načine slovesa. Otroci si v vseh situacijah samo želijo biti slišani in razumljeni in z vsakim odklonilnim vedenjem nam dodatno sporočajo, da je čas zanje," je opozorila.

Pri presoji, ali naj se otrok udeleži pogreba, bi morali upoštevati otrokovo starost in čustveno zrelost, koliko je bil otrok navezan na preminulega, in seveda želje otroka, če jih je že zmožen izraziti. Smrt vsak dojema in doživlja drugače, prav tako se razlikujejo odzivi nanjo. Če lahko zadnjo trditev sprejemamo za odrasle, skušajmo razumeti, da velja tudi za otroke. Starši pa bodimo vselej na razpolago za pogovor, tolažbo, uteho, sočutje, razumevanje in sprejemanje. Za trdno oporo, ki jo takrat še posebej potrebujejo.