Vsi poznamo pravljico o prelepi Sneguljčici "z lički rdečimi kot kri, poltjo belo kot sneg in lasmi črnimi kot ebenovina". Njena prava mamica kmalu po porodu umre in oče se poroči z napuha polno zlobno mačeho, ki lepo deklico preganja zaradi njene izjemne lepote. Ljubosumnica nekega dne celo naroči lovcu, naj jo ubije sredi gozda. Lovec pa je ne more pokončati ter jo iz dobrote in usmiljenja pusti živo sredi gozda. Sneguljčica sprva izgubljena in prestrašena tava, a kmalu najde nov topel dom; lepo jo sprejme sedem palčkov, ki zanjo lepo skrbijo, jo varujejo in jo imajo radi. Vse je idilično, dokler je zlobnica po opozorilu ogledala ne začne iskati in jo na koncu tudi najde. Preoblečena v staro prodajalko ji podtakne strupeno jabolko, v katerega Sneguljčica ugrizne in zaspi. Iz globokega sna jo prebudi poljub zaljubljenega princa na belem konju.

Sneguljčico sta po domnevno pravi zgodbi resnične princeske spisala nemška brata Jacob in Wilhelm Grimm, ki sta jo leta 1812 prvič objavila v zbirki "Otroške in hišne pravljice". Od tedaj sta jo nekajkrat spremenila in končna različica je bila objavljena leta 1854. Leta 1937 jo je Disney s prenosom na filmska platna približal vsem otrokom sveta in danes "Sneguljčico in sedem palčkov" berejo starši, vzgojitelji, učitelji in tudi otroci po celem svetu, tudi pri nas. Da, Sneguljčica je že vrsto let izjemno priljubljena pri slovenskih otrocih. Anketa o učencih iz leta 1957, ki jo je pred nedavnim odkril Statistični urad Slovenije, je denimo med drugim pokazala, da so odhajali spat okoli 20. ure in da so dekleta največkrat prosila mamico, naj jim za lahko noč prebere njihovo najljubšo knjigo, Sneguljčico, medtem ko so fantje raje zaspali ob Martinu Krpanu.

Raziskovalci medtem preiskujejo izvor pravljice, za katero bi danes lahko z gotovostjo rekli, da je obnorela svet. Več je teorij, a kot najbolj verjetno in sprejeto do zdaj je v svoji knjigi "Sneguljčica: pravljica ali resnica?" opisal nemški zgodovinar Eckhard Sanders, v kateri je leta 1994 obelodanil, da je Sneguljčica dejansko živela, in sicer v 16. stoletju v nemškem Bad Wildungnu. Po njegovih predvidevanjih je njen lik zasnovan po grofici Margarethi von Waldeck, hčerki grofa Filipa IV. Rojena je bila leta 1533 in je bila daleč naokoli znana po svoji lepoti. Njen oče se je znova oženil, ko je bila še deklica, in zaradi nesoglasij s strogo mačeho so jo poslali živet drugam.

Pri 16 letih je pristala v Bruslju na dvoru Marije Ogrske, sestre kralja in cesarja Karla V. Habsburškega. Hitro je pritegnila pozornost dvorjanov in številni so si želeli osvojiti njeno srce. Sama pa se je zaljubila v prestolonaslednika, Karlovega sina Filipa II. Španskega. Ljubezen je bila obojestranska, naklonjenost ji je vračal in med njima naj bi vzkliknila ljubezen. A zgodba na žalost nima srečnega konca. Takrat komaj 21-letna Margareta je umrla zaradi skrivnostne bolezni. Sumijo, da so jo zastrupili njeni nasprotniki, ki niso želeli, da bi postala španska kraljica. Nič ni bilo dokazano, zagotovo pa za njeno smrt ni bila odgovorna mačeha, saj je bila tedaj tudi ona že pokojna. Obstaja pa še ena mogoča in verjetna vzporednica s pravljico in resničnim življenjem – njen oče je bil lastnik rudnikov, v katerih so tedaj garali večinoma otroci, kar bi lahko bilo navdih za palčke.

Klavdija Verlak: Pravljica govori o sprejemanju sebe in negativnih čustvih ter nas nauči, da je na koncu vedno rešitev

Pravljica o prelepi deklici in zlobni mačehi otroke sooči z vprašanjem nasprotja med dobrim in zlim, s čustvi ter tudi zmago pozitivnih junakov in vsega dobrega nad slabim in pokvarjenim. "Pravljica o Sneguljčici govori o brezpogojnem sprejemanju sebe. Veliko nam govori tudi o čustvih, od katerih radi bežimo: strah, ljubosumje, jeza, maščevalnost. Vsi jih občutimo, vendar smo pogosto siljeni, da jih skrivamo ali zanikamo, kar pa seveda še ne pomeni, da jih ni," je razložila strokovnjakinja za osebni razvoj Klavdija Verlak. "Sneguljčica otrokom pokaže, kaj lahko naredijo preganjana čustva: strah, jeza, bes, maščevalnost – vzamejo nam dih, zastrupijo misli, vzamejo glas, nas uspavajo. Razloži pa tudi, da je vedno rešitev: kot so Sneguljčico reševali palčki in na koncu princ," je pojasnila.

Po njenih besedah je ključno sporočilo vseh pravljic, da so princ in palčki znotraj nas. "Palčki, ki nam odvežejo pas in ki nam iztaknejo zastrupljen glavnik. Princ, ki premakne krsto, da se zastrupljen košček jabolka umakne iz grla," je nanizala. Vsi rešitelji v pravljicah niso zunaj nas in jih ni treba čakati, ker so že tu – v nas, je prepričana. Palčki in zlato iz rudnika po njenih besedah "govorijo o zavedanju, kje smo dobri in kakšne so naše prednosti, kar nam da dih in jasne misli, naš notranji princ pa govori, da gremo v akcijo in se postavimo zase, da se odvežemo od pričakovanj in pravil, ki jih je nekdo drug postavil za nas".

Zaveda se, da smo ljudje pogosto podvrženi kalupom, "kako naj bi živeli, razmišljali, govorili, kako naj bi se obnašali in se oblačili, koliko kilogramov naj bi imeli". Skušamo ustreči merilom, da bi nas sprejeli in ljubili. "Če tega ne moremo dosegati, se lahko, še posebej pri otrocih, vzbujajo občutki jeze, strahu, sramu, sovraštva do sebe," je opozorila. "Če pa otroka spodbujamo od majhnih nog, da se sprejema takšnega, kot je, in da ga spodbujamo, ko želi razvijati svojo (ne naše) različico sebe, bo manj podvržen sovražnim občutkom do sebe in do drugih. Razvijal bo zdravo samozavest – kar pomeni, da se bo zavedal svojih plusov kot tudi svojih minusov, prevzemal odgovornost zase in za svoja dejanja – tudi o tem vse pravljice vedno govorijo," je poudarila.

"Mačeha izgubi moč, ko sprejmemo sami sebe"

Klavdija Verlak je prepričana, da je pravljica med nami še živa in da se je v resnici spremenila samo oblika sveta, v katerem živimo. Opomnila je, da je v njem ogromno kritik in pričakovanj, po katerih naj bi živeli. "Bom čisto praktična: lepotni ideali danes so zelo uniformni. Ženska je lepa, če je kopija Kim Kardashian. Po mestu jih dnevno srečamo kar nekaj. Ideja o lepotnem idealu se v deklici lahko hitro spremeni v "hudobno mačeho", ki jo preganja, ker ni to, kar ona misli, da bi morala biti," je opozorila. Zato je ključno, da vsakdo osebnostno zraste do stopnje, ko spozna in odkrije svoje prednosti in kakovosti. "Mačeha idejo o lepotnem idealu prinese vedno znova: vzame ji dih, zastrupi misli, jo uspava v prepričanjih, vzame ji glas. Vse dokler se deklica ne prebudi, ker se ima rada, samo sebe, takšno kot je. Mačeha takrat izgubi svojo moč," je poudarila.

Tako, torej. Sneguljčica je morda v resnici živela in njena zgodba je bila tragična – umrla naj bi mlada in njena smrt je ovita v tančico skrivnosti. Medtem ima pravljica srečen konec – lepotico reši princ na belem konju in živita srečno do konca svojih dni. Tako kot lahko srečno živimo, če se lahko sprejmemo take, kot smo. Dobro je, če tudi svoje otroke naučimo odkrivati in sprejemati čustva, če jim znamo razložiti, da so najboljši taki, kot so, in da naj se imajo radi. Samo tako bodo lahko živeli srečno, zadovoljno in ljubezni polno življenje do konca svojih dni.