Slovenski šolarji se lahko udeležujejo več šolskih tekmovanj z različnih področij, matematike, leposlovja, slovnice, logike, računalništva, tujega jezika in še bi lahko naštevali. Prijavljeni se nanje pripravljajo ob dodatnih urah z učitelji in tudi sami, včasih (predvsem mlajšim) pomagajo starši. V večini primerov jim udeležba predstavlja izziv in pozitivne občutke, medtem ko lahko nekateri občutijo dodatne pritiske. Prepričani so, da se morajo vselej dobro odrezati, da ne smejo razočarati (drugih), da bi morali znati veliko in še več. (Pre)obremenjeni in razočarani so nad morebitnim neuspehom, ne znajo se soočiti z negativnimi čustvi. Kaj je torej prav in kaj narobe? Kje je ločnica – katerim otrokom tekmovanja resnično koristijo in katerim lahko morda celo zelo škodijo?

Tekmovanje je lahko odlična priložnost za poglobitev znanja in za usvojitev veščin, spretnosti, sposobnosti, če to otroka zanima in če si želi sodelovati. "Dokler se otrok udeleži šolskih tekmovanj iz lastnega interesa in pristnega veselja do nekega področja, so lahko zanj izjemno pozitivna izkušnja," je prepričana magistrica zakonskih in družinskih študij, zakonska in družinska terapevtka stažistka, Tjaša Šuštar. "Namreč, kadar počnemo nekaj, kar nas zanima, se v naših možganih izloča dopamin. To v nas ustvari občutek ugodja, ki nam pomaga, da v aktivnosti vztrajamo in da jo radi počnemo, da smo radovedni in da raziskujemo naprej," je razložila. "Otrok hkrati dobi izkušnjo, da so za doseganje cilja potrebni trud (priprave na tekmovanje), odlaganje ugodja in vztrajnost. Obenem izkusi, kaj pomeni zmagati in kaj izgubiti, kako ob porazu ohraniti občutek lastne vrednosti, kako se soočati s stresom in težkimi čustvi, ki se lahko prebudijo (zavist, jeza, strah, frustracija, razočaranje)," je naštela.

Obenem otrok ob morebitnih skupinskih tekmovanjih pridobi novo izkušnjo, kako sodelovati in delovati kot ekipa, kako biti v oporo drug drugemu ter predvsem, kako izboljšati svoje spretnosti in si dovoliti biti ustvarjalen. "Seveda za pridobitev naštetih kompetenc potrebuje stalno podporo in prisotnost odraslih (staršev in mentorja), ki mu pomagajo ne le kar se tiče same tematike, temveč tudi osmisliti in regulirati čustvene odzive, ki spremljajo proces," je poudarila. "Prav tako lahko sodelovanje na mednarodnih tekmovanjih srednješolcem prinese dragoceno izkušnjo stika z drugimi kulturami, vajo iz uporabe tujih jezikov ter priložnost za soočanje in za premagovanje lastnih strahov. Srednješolska tekmovanja, organizirana s strani določenih organizacij, pa lahko bodočim študentom prinesejo ne le štipendije, temveč tudi priložnost prakse in bodoče zaposlitve," je nanizala.

Po drugi strani lahko šolska tekmovanja predstavljajo velik pritisk za otroke, predvsem če se jih ne udeležijo zaradi lastnega interesa in motivacije, temveč da bi zadovoljili bodisi izrečena bodisi neizrečena pričakovanja in predstave staršev. "Slednji morda pričakujejo, da bo njihov otrok blestel v matematiki in tako nadaljeval družinsko tradicijo. Morda sanjajo, da bo s svojim uspehom in zlatimi priznanji prinesel ponos in veselje v družino ter jih potrdil v starševski vlogi," je ponazorila. Skratka, kadar koli otrok z iskanjem izjemnih dosežkov skrbi za čustvene potrebe svojih staršev in tako pri njih išče potrditev lastne vrednosti, zanj tekmovanja predstavljajo velik pritisk. "Čuti lahko namreč, da neuspeh pomeni, da ni dovolj inteligenten, da ni dovolj dober, da je razočaral starše ter da lahko izgubi njihovo potrditev in ljubezen," je opozorila.

Nekateri otroci imajo tudi ogromno dragocenih darov, znanja in spretnosti, a lahko izgubijo potrebno motivacijo zaradi strahu pred neuspehom, zaradi občutka, da niso dovolj dobri, in zaradi težav ob soočanju z zapletenimi čustvi, in doživljajo tesnobo. "To se lahko na zunaj kaže kot izogibanje situacijam, kjer bi lahko bili ocenjevani in bi lahko doživeli poraz. Omenjeno v praksi ne pomeni le izogibanja tekmovanjem, temveč tudi običajnemu ocenjevanju, ko denimo ostanejo tiho med ustnim spraševanjem, ko se pretvarjajo, da ne poznajo odgovora, ko manjkajo, čeprav bi morali pisati test, ko oddajo prazen list, ko ne delajo domačih nalog ..." je opisala. "Vsi ti otroci nujno potrebujejo starše in druge pomembne odrasle, ki jim lahko pomagajo okrepiti občutek lastne vrednosti in dragocenosti ter ki jim pomagajo uravnati težka čustva," je poudarila.

Kdaj je tekmovanj preveč?

Odgovor, kdaj je tekmovanj ravno prav in kdaj jih je morda preveč, ni enoznačen; razlikuje se od otroka do otroka. Mi se moramo kot starši vprašati, ali v pripravah na tekmovanje uživa in se veseli, ali se mu zdi njegovo početje smiselno, ali izkušnjo jemlje kot izziv, da postaja vedno boljši, ali pa – po drugi strani – doživlja stisko ter zaradi pomanjkanja časa in preobremenjenosti zanemarja pomembne mozaike svojega življenja (preživljanje časa z družino, druženje z vrstniki, prosti čas, ki ni strukturiran, igra in počitek, stik z naravo, drugi hobiji ...). "Mislim, da je od vsakega posameznega otroka odvisno, kolikšno število tekmovanj bo pozitivno prispevalo k njegovemu razvoju. Starši in učitelji so tisti, ki otroka poznajo, ki lahko ocenijo njegovo situacijo in ki ga ljubeče usmerjajo," je razložila Tjaša Šuštar.

Namreč, na odraslih je, da bomo znali razbrati, kaj se dogaja z otrokom, in mu po potrebi pomagati. Uspehi na tekmovanjih, ocene, dosežki, znanje ... so rezultat njegovega učenja, truda, talenta, inteligence ... Truda in želje otroka in ne vas. Res je, da mora določene mejnike v osnovni šoli doseči za napredovanje v naslednji razred, a drugih mu ni treba, če nima želje. Zato ga ne silite v tekmovanja in ne vpišite ga na tisoč in eno zunajšolsko dejavnost, če si ne želi, in ga tudi nasprotno omejite, če si bo skušal zadati preveč. Morda naj bo osnovna meja – poleg bralne značke dve šolski tekmovanji na leto in dva "krožka" na teden, da ne bo vsega "čez glavo". Seveda se pri številki prilagodite otroku, a nikakor in nikoli ga ne silite v izpolnjevanje vaših pričakovanj, ki so – poudarjam – vaša in ne njegova.

Osredotočite se nanj, na njegove želje, cilje, sanje. Naj vam zaupa, kaj zanimivega se je naučil v šoli, ali je spoznal novega prijatelja, kaj dobrega so jedli za kosilo in če mu je pri športni vzgoji uspelo brez večjih težav odteči dva kroga v telovadnici. Pokažite mu iskreno zanimanje, bodite ob njem, ko potrebuje pomoč. Stojte mu ob strani, ko mu bo težko in ko bo žalosten, in se veselite ob njegovih uspehih. Četudi morda po določenih šolskih merilih ne bodo ravno blesteči, se je pa zanje potrudil in je nanje sam zelo ponosen. In ne pozabite – vsak otrok (in tudi odrasli) je na svojem področju najboljši. Samo prepoznati je treba njegov potencial in ga spodbujati.

"Nujno se mi zdi, da se v šolah prepozna in ovrednoti tudi kompetence, za katere ne obstajajo tekmovanja, a s katerimi učenci pomembno prispevajo k šolski skupnosti in zdravi družbi. Pri tem imam v mislih učence, ki so spretni pri navezovanju stikov in komunikaciji, so senzitivni za krivice, močno čutijo z drugimi, so pripravljeni priskočiti na pomoč, zmorejo izraziti sočutje, so pozitivni voditelji znotraj razreda. Hkrati so tu tudi otroci, ki imajo poglobljen občutek za skrb za naravo, ekologijo in živali. Vsi ti si zaslužijo biti prepoznani in ovrednoteni v svoji senzitivnosti, ki je dar," je zaključila Tjaša Šuštar. Besede, ki jih je vredno upoštevati in si jih vsake toliko tudi ponoviti pri samemu sebi, kajne?