1. Starševstvo ni ravna cesta

Ne, starševstvo ni ravna cesta s prometnimi znaki, ki nam zagotavljajo, da bomo težko skrenili s poti. Mnogi psihologi pravijo, da je človeško zmotiti se. Pomembno je, kako se soočamo s takimi situacijami in kaj nas naučijo. Kdor dela, ta se moti, in motiti se je povsem človeško, pomembno je, s kakšnim znanjem gremo novim izzivom naproti.

Nihče ni rojen vzgojitelj in vsem se porodi tisoče vprašanj, kako in kaj, ko postanemo starši. V svetu, ki teži k popolnosti, se komu večkrat porodi ideja, da kar ne naredi sam, ni dobro narejeno. Usklajevanje vzgoje, službe, opravil doma in organizacije prostega časa, hkrati pa vzdrževanje dobrih partnerskih in družabnih odnosov je težko – zato razdelite naloge oziroma pustite, da vam kdaj na pomoč priskoči tudi tašča.

3. Poskrbite za zdravo prehrano!

Super ideja, kako otroka prepričati, da bo jedel sadje in zelenjavo in nasploh užival med prehranjevanjem, je, da skupaj pripravite obrok. Naj vam pomaga pri delih, ki jih je zmožen opraviti sam: naj meša, valja, pokušava … Dokazano je, da otroci, ki sodelujejo pri pripravljanju jedi, te tudi z velikim večjim užitkom pojedo oziroma vsaj poskusijo.

4. V nedeljo si za cel teden pripravite oblačila

Ni malo staršev, ki pravijo, da zjutraj pri njih vlada pravi kaos – izmišljevanje, kaj otrok bo oziroma ne bo oblekel, iskanje primerne obleke zase, zajtrk, urejanje v kopalnici … Opravil, ki so na jutranjem urniku, je res veliko – ste pomislili, da bi v že v nedeljo pripravili kupčke oblačil za otroka oziroma bi to naredili skupaj z njim, v kolikor je že dovolj star? Tako si boste prihranili jutranjo skrb in morda tudi pregovarjanje.

5. Večkrat imejte 'družinske večere'

Večerni čas je tisti, ko se vse umiri. Pogrnite odejo, imejte piknik sredi dnevne sobe, prižgite otrokovo najljubšo zgoščenko in se z otrokom pogovorite, kako je minil njegov dan. Povejte mu še vi za svojega in se pogovorita, kaj boste preživeli naslednji dan. Tudi če imate doma dojenčka, ga zvečer vzemite v naročje in se pogovarjajte z njim.

Smejte se svojim napakam, še bolj pa takrat, ko vam bo težko ali hudo. Psihologi pravijo, da se slabi volji zaradi preobremenjenosti lahko upremo tako, da veliko razmišljamo o trenutkih, ki so nam zelo pomembni in nas osrečujejo. Biti starš pomeni tudi pomanjkanje časa, obilico dela in kakšno težavo več. Bi starš je lepo, zabavno in težko delo.

7. Opravičilo sprejeto

Če se lahko opravičite možu, partnerju ali prijatelju zaradi napačne odločitve, zakaj se ne bi tudi otroku, ko nekaj naredite narobe? Čeprav smo odrasli v otrokovih očeh 'nezmotljivi', pa to seveda ni res. Če se bomo otroku opravičili za napačno ali krivično ravnanje, bo to samo po sebi prav, poleg tega mu bomo vzor, kako je treba ravnati v takih primerih.

8. Srečen zakon – srečna družina

Trdnost in stabilnost razmerja je temelj za ustvarjanje dobrih družinskih vezi. Partnerja vodita družino, sprejemata odločitve in učita otroke – kako se pogovarjate, kako razrešujete težave, kako sprejemate kompromise, koliko časa preživite skupaj. Vse to vpliva na otrokovo dojemanje in oblikovanje predstav, kako je prav. Ker s starševstvom včasih zmanjka časa za dvojino, si s partnerjem načrtno vzemita kak večer samo zase ali pa na pomoč pokličita babico in dedka in si privoščita malo razvajanja v dvoje.

9. Starševstvo ni tekmovanje

To velja zlasti za mame! ''A vaš že lula na kahlico? Naš je že brez pleničk!'' Se vam kdaj zdi, da kakšna 'prijateljica', ki ima otroka podobne starosti, kot je vaš, tekmuje z vami? Ne menite se zanjo, saj vsaka mama sama najbolje ve, kaj je dobro za otroka. Ko boste vi presodili, da je otrok dovolj zrel za kahlico ali stranišče, začnite z uvajanjem. Otroci so si različni, imajo različne potrebe v fizičnem in psihičnem smislu, zato je prav, da vsaka mama posluša svojega otroka in sprejema odločitve, ki so dobre za celo družino. Materinstvo ni tekmovanje, vsaka mama je supermama.

10. Vzemite si čas zase

''Če sta mama in oče srečna, je srečen otrok,'' pravijo mnoge babice že v uvodnih urah starševske šole. Ključ uspeha je v dobri organizaciji časa, zato razmislite in si vsaj enkrat na teden vzemite eno urico povsem zase – pa naj bo to zvečer, ko otroci zaspijo, popoldan, ko naj uživajo eno urico z babico, ali v soboto dopoldan, ko gredo z očetom po nakupih. Vzeti si čas zase ne pomeni pospravljanja, pomivanja, likanja in podobnih gospodinjskih opravil. Pomeni polno kad tople vode, hojo na bližnji hrib, meditacijo, kavico s prijateljicami, ustvarjanje, ležanje in branje knjige … stvari, ki so vas osrečevale, preden ste postali starš, stvari, za katere čutite, da vas izpopolnjujejo.

Kaj naj vodi starše pri osrečevanju otroka?

Čeprav si vsi želimo, da bi bili naši otroci srečni in zadovoljni, pa lahko ob izpolnjevanju te želje posežemo tudi po napačnih odločitvah. Psihologinja dr. sci. Andreja Pšeničny pravi, da zadovoljstvo pozitivno vpliva tako na otroka kot tudi na odraslo osebo. "Zadovoljen otrok se počuti spoštovanega, upoštevanega, sprejetega in ljubljenega, je stabilen in uravnotežen. Da bi tak postal, potrebuje dovolj varen odnos navezanosti s starši oziroma osebami, ki so v tej vlogi. Tak odnos pa se lahko zgradi le med otrokom in staršem, ki se se lahko osredotoči na otroka in njegove potrebe. To pomeni, da zmorejo starši iz otrokovih besednih in nebesednih sporočil prepoznati dvoje – kaj otrok potrebuje in kaj zmore ter se na to ustrezno odzivati," pojasnjuje psihologinja in nadaljuje, da varen odnos pomeni, da starši otroka čustveno sprejemajo in se nanj odzivajo, njihov odnos pa zagotavlja stalnost, konsistentnost, spoštovanje, upoštevanje različnosti in podporo samostojnosti. Slednje pomeni, da imajo starši otroka radi tudi takrat, ko ne uresniči njihovih pričakovanj, so razočarani ali jezni nanj in mu oboje – ljubezen in nestrinjanje, tudi jasno pokažejo. "Ob tem je pomembno tudi to, da starši postavljajo jasne in konsistentne meje ter zahteve, ki jih otrok že zmore samostojno opraviti glede na svojo zrelost. Pomeni, da starši zmorejo podpreti (ali vsaj ne ovirati) otroka tudi pri interesih in ciljih, ki so drugačni od njihovih pričakovanj in ciljev, torej da zmorejo sprejeti in tudi 'podpreti otrokovo različnost in individualnost. Otrok potrebuje, da starši zaupajo vanj in v njegove zmožnosti, zato ni treba odstranjevati vseh ovir, na katere naleti, ali namesto njega boriti njegovih bitk. Če bo to počel sam in se bo lahko pri tem posvetoval z vami, bo gradil svoje samozaupanje in samostojnost," meni Pšeničnyjeva.

Starši imamo pomembno vlogo pri oblikovanju otrokove pozitivne samopodobe. "Otrok se bo namreč imel rad in se bo cenil ter spoštoval samo, če bo vse to – ljubezen, pozitivno vrednotenje in spoštovanje tudi prejemal od staršev," poudarja psihologinja in dodaja, da se tak otrok ne bo bal preizkušati, se izražati (čustveno, intelektualno in ustvarjalno), se postaviti zase, uveljaviti, sodelovati se povezovati, ceniti in sprejemati druge, jih imeti rad in se navezati, pa tudi delati napake in jih popravljati. "Tak otrok bo srečen otrok. Tak otrok bo odrasel v srečnega odraslega."

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na