Aleksander Jakopič je pisatelj, urednik, prevajalec. Napisal je knjigo Porod, v kateri sporoča bralcu, da je porod veliko težji od smrti. V njem opominja bralca, naj se ponovno spomni, zakaj je sploh prišel na ta svet, ga opogumlja, da dobi moč in stopi spet na pravo pot.

Pisatelj zase pravi, da je dozorel med angleško nastrojenimi podalpskimi očaki in aboriginskim šamanom, saj je njegova naloga že od malih nog, da svet Otroka poveže s svetom Odraslih brez ločitvenih travm, ki nam dajejo občutek, da sta to dva popolnoma nezdružljiva elementa.

Kaj počnete?

Najraje pomivam posodo po odličnem obedu, ki ga pripravi Andreja. Prej in potem pa sem polno zaposlen kot Otročji ambasador. Včasih tudi tako, da mirim starše po ulicah in trgovinah, ko krilijo nad svojimi nebogljenčki, ali pa zbiram kreativne izdelke otrok do sedmega leta, da jih objavimo v glasilu ali jih celo povemo v radijski Oddaji S 5rompanom tja do Sonca.
Pred dnevi smo zaključili video-parodijo beRelde s Tajdo Benko (9 let), Nikom Horvatom (11 let) in Maksom Horvatom (5 let), ki se vrti na U-tubu: http://www.youtube.com/watch?v=teJSyZX08gs

Kaj je vaš moto?

V imenu Svetega Očeta /Prince pravi: Get off!/, Svetega Sina /Michael J. pravi: Yam!/ in Svetega Duha /Madonna pravi: Vogue/. To tudi pomeni, da vse, kar storim, uskladim s preteklostjo /Očetom/, sedanjostjo /Sinom/ in prihodnostjo /Duhom/.

Zakaj ste?

Ker imajo iluzije že od nekdaj to čudno lastnost, da se kot po navadi uresničijo.(I. Cankar)
In zato, da ustanovim prvo Ambasado Otrok na svetu. Prostor, popolnoma posvečen Otroku in le Otroku, Bogu, Miru in Kreaciji iz Miru. Mentalni načrt smo pripravili v najširšem krogu strokovnjakov v kabinetu predsednika Kučana, prostor pa stoji pod Rožnikom in se danes imenuje Mačkova vila.

Napisali ste knjigo z naslovom Porod. Kakšen je vaš pogled nanj?

Porod je večji od smrti. Težji! Porod je križanje in razčetverjenje. Porod je ključ. Porod ni le to, kar se zdi, da je, ampak je predvsem tisto, česar ne znamo razložiti. Starša sta pomembna, a prihodnji rodovi bodo porod slavili predvsem kot praznik in moč Otroka. Mater in očeta bodo znali strenirati do take mere, da jima bo orgazmičen porod v zabavo, za otroka pa bo to še vedno bangee jumping brez vrvi v neskončnost.

Kdaj naj bi se partnerja odločila in imela otroka?

Ko živita in pustita živeti drug drugemu. Ko ju lastna in skupna ustvarjalnost zmami, da ustvarita tudi nekaj, kar ne bo njuno, pa vendarle plod njunih prizadevanj.

Ko bi vedeli, koliko hrepenečih duš čaka, da se spravita skup dva, ki se zares ljubita, bi ne spraševali. In če bi vedeli še, da boste tudi vi spet kmalu v tej čakalni vrsti …

Ali so otroci naši?

To je zanimivo vprašanje. Nanj znamo odgovoriti, ko gledamo sebe in svoje starše, za naše otroke pa bi radi videli, da to ne drži in jih vse prevečkrat vidimo kot zasebno lastnino.
»Otroci so klic Življenja k Življenju …« Lepše kot je Khalil Gibran, sodobnik Cankarja, to povedal, se ne da!

Kaj je družina?

Nič več kot gnezdo ptic. Varno in toplo okolje, ki pa ni mrtvo zakoličeno, ampak se spreminja in razvija dnevno. Otrok tako postane starš, sicer ne!

Kako otroke vzgajati?

Sploh jih ne! Namesto vzgoje moramo vnesti spoštovanje, pa bo potreba po vzgoji stvar psihoterapije zastarelih učiteljic.

Kje je meja med vzgojo in pravico do samostojnega življenja?

Ko postavimo vzgojo na eno stran in svoje življenje na drugo, smo na dobri poti do Polja. Mi ali pa naši otroci. Spoštujem tvoj prostor, zato boš spoštoval mojega. To je vse. Nobenih čudežnih napotkov in ločevanj ne rabimo.

Popušča človek, ki ima slabo vest … Tega je preveč. Prevečkrat se zamerimo otroku zaradi svoje ihtavosti in nepremišljenosti. Otroka moramo spodbujati, kot smo si želeli, da bi nekdo spodbujal nas – v tistem, kar je, ne v to, kar hočemo mi, da bi postal!

Ko smo popustljivi tako, da mu kupimo klavir, ker ne zna živeti brez njega, ali prodamo hišo, v kateri živimo, da bo lahko igral tenis, ki mu pomeni več kot življenje, se mi zdi, ne moremo zgrešiti. Popuščati pri malomarnostih in škodljivih razvadah pa se mi ne zdi smotrno, saj otroku škodujejo prav v taki meri kot odraslemu.

Sicer pa se mi že sam koncept upira. Popuščal je Fritzl. Ne smemo biti rablji svojih otrok! Nikoli in pod nobenim pogojem! Otrok naj bo sopotnik, pa bo spet spoštovanje nadomestilo popuščanje …

Naj bi matere ostajale doma in vzgajale otroke?

Prav nasprotno! Otroci bi morali več v službo z mamami in tudi z očeti, da bi bile službe prijetnejši prostori. Vika Potočnikova je županovala Ljubljani v pisarni-previjalnici.
Še enkrat: vzgoja je nepotrebna, spreminjanje življenja v čast otroku pa slaboumno in kratkotrajno, saj prej ali slej popustimo in se vrnemo v svoj nenarejeni jaz. Otroku vsa tri leta ustvarjamo izmišljeni svet, nekateri še dalj, da mu realni svet oddaljimo, namesto da bi mu ga približali. V realnem svetu ne obstaja Mama, ki te ljubi, čeprav jo tepeš. Naučiti ga moramo vzroka in posledice, pa ne bo potreboval mame. Kompas prav in narobe je v otroku prirojen, in dokler ga ne zbegamo, ima odličen notranji orientir. Preveč živetja z mamo v najrosnejših letih praviloma pripelje do prikrojevanja kompasa, ki otroku kmalu dokončno podre orientacijo."

Kaj morajo starši nuditi svojemu otroku?

Le to, kar so si sami kot otroci želeli, da bi jim nudili njihovi starši. Tudi to hrepenenje v končni fazi pripelje do spočetja. Predvsem pa: SPOŠTOVANJE! Ko se bomo v resnici naučili spoštovati tudi tega, ki mu menjamo plenice, bo zasijala nova doba lepote in miline.

Kaj menite o vrtcu?

Vse neizobražence, ki so glavni v vrtcih, zaposliti v proizvodnji, otroke pa ven iz kletk. Vrtec je otroški zoo!!! Odprimo živalske in otroške vrtove in jih namesto v kletkah nastanimo v kreativnem in svobodnem okolju. Otroke, npr. v Mačkovi vili, ki bo polna umetnikov in rokoznalcev, med katerimi bodo hodili tudi najmanjši …
Otroke moramo začeti spoštovati! In kogar spoštujemo, ga ne omejujemo s kletko!

Je kazen pravi način vzgoje?

Seveda. Otroka je treba čim večkrat in kdaj tudi brez potrebe okrog ušes, če pa zagreši kaj hujšega, pa s pasom kamor pade … Tako je vzgajala moja mati mene, sedaj pa se me boji na sto metrov, pa je še nikoli nisem udaril. Vi pa razmislite, koga hočete ob sebi v svoji betežni starosti – zver ali angela - in kazen bo postala kar je: nemoč nemočnih!
Boga otroku ni treba vtepati pod kožo – pozna ga bolje kot vi!

Kaj skušate sporočiti s svojo pripovedjo?

Da obstaja Svet, Nivo zavesti, ki smo ga z odraščanjem pozabili, se pravi, da odraščamo narobe!

Svoje mnenje lahko zapišete tudi na forum.