Sama sem sicer poročena, ker nama tako odgovarja in sva se s tem strinjala oba z možem. Vendar je, kot sem napisala že prej, to popolnoma stvar in odločitev dveh posameznikov, ki se za to določita ali pa ne. Kljub temu da sva poročena, vseh ˝pravil˝ vseeno nisva upoštevala. Ker se nisva obremenjevala z mnenjem drugih, sva se odločila, da dava usodi prosto pot in če bo dojenček pred poroko, bo pa pred poroko. In logično je potem tako tudi bilo. Poroka je potem sledila kasneje. Edino kar še danes pri vsem skupaj malo obžalujem, mogoče je to napačna beseda in bi bila bolj primerna, da me malo žalosti (pa ne preveč, da ne bo pomote), je, da nekateri vedno morajo imeti svoje mnenje in se vtikati v odločitve drugih. Tako sem takrat večkrat dobila občutek, da mi je kar nekaj ljudi namenilo pogled, v smislu: ˝Joj, ali je bilo po nesreči?˝ Neumno se mi je zdelo, zakaj bi morala vsakemu posebej razlagati, da ni bilo po nesreči in da sva se tako zavestno odločila, kljub temu da nisva bila pred tem skupaj maratonsko dolgo tako kot nekateri, preden se odločijo, da bodo v odnosu naredili korak naprej. Res je, da sva se poznala že od prej, tako da se pretirano obirala res nisva. Tako pač je. Ko začutiš, da si s pravo osebo in je trenutek pravi, ne vidim razloga, zakaj čakati. Popolni in idealni pogoji za otroka tako ali tako niso skoraj nikoli. Nekateri prej, drugi malo kasneje, vsak se odloči tako, kot mu najbolj odgovarja.

No, in kot sem omenila že prej, sva se kasneje odločila, da se poročiva. In danes mi je super, ko včasih gledam najine poročne fotografije in je bila z nama na fotografijah tudi Pia. Potem pa Tim vpraša: ˝Kje sem pa jaz? Jaz bi se tudi s tabo rad slikal, ko si bila tako lepa?˝ Pa mu kar z malo žalosti v glasu odgovorim: ˝Ja, takrat te pa še ni bilo.˝ In si zamislim popolno poročno sliko, na kateri smo vsi štirje.

Tudi medeni tedni niso bili tako, kot naj bi bili. No, pravzaprav jih sploh ni bilo. Kljub razmišljanju, kam vse bi se želela odpraviti, se na koncu za medene tedne nisva odločila. Kajti Pia se nama je takrat zdela še čisto premajhna, da bi jo jemala s seboj na kakšne oddaljene destinacije, konec koncev naj bi bili medeni tedni izključno le za mladoporočenca. Nikakor je pa ne bi mogla pustiti doma, ker bi potem jaz sigurno pokvarila ves dopust s svojim jamranjem o tem, kako jo pogrešam in če bi le bilo možno, bi sledil predčasen odhod domov.

Nekaj let nazaj mi je takratna sodelavka razložila, da je bila narejena neka raziskava, katere rezultati so bili sledeči: mladoporočenci, ki v prvem letu po poroki odidejo na medene tedne, naj bi bili v zakonu bolj srečni in naj bi imeli bolj uspešen zakon; za razliko od tistih mladoporočencev, ki v prvem letu zakona niso odšli na medene tedne. Ampak kljub temu da nisva šla na medene tedne, se še vedno trudiva in za enkrat dobro ohranjava najin zakon srečen in uspešen. Važno, da se imamo radi, z medenimi tedni ali pa brez.