Na morfološki pregled sva se z možem odpravila polna nekega tihega pričakovanja. Zato, ker naju je zanimal otokov spol, in zato, ker sva svojo 'ugotovitev' ob novici o nosečnosti napisala na listek in naju je zanimalo, kdo je uganil. Za spol nama je bilo vseeno, želela sva, da bi bilo z razvojem in potekom nosečnosti vse v najlepšem redu.

V avtu sva razgrnila najina listka: na mojem je pisalo 'deček', na moževem pa 'poba'. Še danes se mi zdi nenavadno, da sem s prvim dnem nosečnosti 'čutila', da nosim dečka, saj sem prej sedem let delala kot varuška in sem v vsem tem času pazila samo deklice. Tudi za moža sem pričakovala, da bo napisal 'deklica', saj je večkrat rekel, kako lepo bi bilo imeti doma dve princeski. Ooo ...

Na prihod novega člana sva se z možem začela pripravljati že zelo zgodaj. Vsa vzhičena sva brskala po spletu in se pogovarjala o tem, kako bova opremila sobico, kaj bova narisala na steno, kakšen voziček bova imela. Onemela sem, ko mi je prijateljica, ki je osem mesecev pred mano povila dvojčka, deklico in dečka, prinesla njuna oblačila. Bilo jih je več, kot jih premorem sama! Oblačila za deklico sem podarila naprej, za dečka pa oprala, zlikala in lepo kot svojih nikoli prej zložila v veliko omaro.

Že naslednji dan, ko sem prišla iz porodnišnice, sem poklicala patronažno službo in se dogovorila za obisk babice. Prijetna gospa me je povprašala po dojenčku in veselo sem zagrulila, kako lepega dečka imam ter da nama gre super. Dogovorili sva se za naslednji dan in kot kakšna šolarka sem že vnaprej pripravila beležko z vprašanji. Sinček je vstal že ob šesti uri in po dojenju sva se lotila oblačenja. Ko sva končala, sem se prijela za glavo! Na previjalni mizi je ležal moj deček, oblečen v bež bodi z rozastimi volančki na rokavih in bledo rozasto obrobo ovratnika, da rožice na trebuščku niti ne omenjam.

Da tega nisem prej opazila, mi je bilo jasno, saj mu med previjanjem pojem, ljubkujem nogice, božam, žgečkam, delam grimase in vse, za kar je videti, da ga na nek meni nerazumljiv način osrečuje. Ni mi bilo pa jasno, kako mi je to lahko ušlo med likanjem perila. A otrok je bil oblečen, in nikakor ga nisem želela še enkrat mučiti z obračanjem v levo in desno. Tako ali tako se mi je zdelo, da ga bom morala do prihoda patronažne sestre še enkrat previti. Kar bi bila odlična priložnost tudi za menjavo bodija. No, to se ni zgodilo! Patronžna sestra je pozvonila uro prej, kot sva bili dogovorjeni. Po uvodnem pozdravu in čestitki je pobožala mojega škratka po trebuhu in rekla: "Ali niste rekli, da imate sina?" Se vprašate, če mi je postalo nerodno?

Ne glede na vse stereotipe in moje široko dojemanje različnosti in neobsojanje ljudi – vsak naj pač dela, kar ga osrečuje – sem si v prvi uri ki mi je bila na voljo po njenem obisku in ko je moje dete zaspalo, na mizo prinesla vsa mala oblačila in se lotila kupčkanja. In ja, preprečila sem še eno nerodno situacijo. Roza, moder ali zelen, pomembna je ljubezen, ni res?

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na