Vem, da bo zvenelo 'mamasto' in staromodno, vendar razlika v odraščanju v časih, ko sem bila še sama otrok in v odraščanju otrok v današnjih časih, definitivno je. Čeprav sem sama zadnja generacija pionirčkov in moje odraščanje v celoti ne sega v obdobje socializma, lahko vseeno trdim, da je bilo otroštvo in odraščanje drugačno od tega, kar trenutno doživljajo in izkušajo moji otroci.

Kljub vprašanju, ali imajo otroci danes res vsega preveč, je resnica verjetno daleč stran od tega. Kljub temu da na prvi pogled izgleda, kot da nikomur nič ne manjka, temu žal ni tako. Na žalost in nesrečo mnogih, je otrok, ki so prikrajšani za marsikatero lepo izkušnjo, zaželeno igračo, moderne hlače … še vedno veliko. Čeprav se tega ne zavedamo in o tem niti ne razmišljamo pretirano, so nekateri, v današnjem času vsega možnega izobilja, kdaj tudi lačni in jim starši ne zmorejo plačati šolske malice.

Saj je bilo tudi v času mojega odraščanja verjetno enako, da so nekateri imeli več kot dovolj vsega, drugi pa premalo ali celo nič. Vendar se v otroštvu s takimi stvarmi ne ukvarjaš, niti se ne poglabljaš v to. Vsaj včasih se nismo. Zdi se mi, da včasih te razlike niso bile tako opazne kot danes. Včasih smo bili vsi otroci približno enako oblečeni, nihče ni izstopal. Vsaj kjer sem jaz odraščala ne. Vsi smo imeli kolesa Kekec, na katerih smo po ulicah skupaj kolesarili. Igrali smo se z istimi igračami. Nihče ni pretirano izstopal, ker niti ni bilo možnosti za to. Veliko časa smo preživeli zunaj na prostem in vsi smo si bili enaki.

Danes imam občutek, da temu ni več tako. Še posebej se mi zdi, da se razlike začnejo kazati, ko gredo otroci v šolo. Že malčki v vrtcih se hvalijo pred ostalimi, kakšno igračo so mu kupili starši in, da je bila draga, ker so mu to povedali starši. Pa saj s tem ni nič narobe, ampak res ni potrebno že 5 let staremu otroku razlagati, kako draga je bila igrača in da vsi nimajo tako dragih igrač in podobno. Ali svojim otrokom res želimo sporočiti le to, da je pomembno, koliko stane in dražje ko je, več si vreden.

Po drugi strani pa človek res ne ve, kaj je pravi pristop. Po eni strani bi normalno želel otroku ponuditi čim več in če si lahko privoščiš, zakaj ne. Mogoče mu čez dve leti ne boš mogel več kupiti stvari, ki si jih želi in ti bo takrat žal, zakaj mu jih nisi takrat, ko si mu jih še lahko. Po drugi strani pa je otrokom treba dati zgleden in pravilen odnos do denarja in upravljanja z njim in kdaj dati tudi vedeti, da vsega pa ne more vedno dobiti.

Vendar je to res težko, še posebej, ko se v šoli začenja primerjanje, kaj kdo ima in česa ne, kakšne znamke je, koliko stane … Vendar se mi vseeno zdi pomembno, da otrok pa vendarle ne dobi čisto vsega, oziroma si kakšno stvar, ki si jo želi, včasih tudi prisluži s pomočjo domačih opravilih ali čem podobnim. Namreč, bila sem zelo presenečena, ko sem zadnjič šla po Pio v šolo in med tem, ko si je Pia obuvala čevlje, sta pri sosednji garderobni omarici stala fant in punca, mislim, da iz kakšnega četrtega razreda. Pa je tisti fant vprašal punco: ''Ej, ali ste pri vas doma bogati?'' Pa punca odgovori, da niso bogati. Fant pa spet: ''Aja?! Pri nas pa smo. Ali potem stanuješ v bloku, če niste bogati?'' Punca: ''Ja, v bloku.'' Fant: ''Mi imamo pa hišo, si jo lahko privoščimo, ker smo bogati.'' Jaz sem ga kar gledala. Revček ubogi, komaj je dobro začel hodit v šolo, sploh ne ve, kaj je to služba in obveznost, da zaslužiš dovolj, da lahko preživiš svojo družino, pa se že naokoli hvali, da oni si pa lahko privoščijo hišo. Punca na to ni odreagirala nič kaj fascinantno, skoraj, da je preslišala to zadnjo pripombo o njegovi hiši. Fant pa mislim, da ni ravno dosegel tistega, kar je želel, da bi jo impresioniral s svojo zgodbico o hiši.

Skratka, mislim, da so razlike bolj opazne, kot so bile včasih. Mogoče tudi na račun vzgoje ali pa samo na račun današnjega časa in nešteto možnosti, ki jih človek ima in jih lahko izkoristi, če le ima dovolj denarja. Če sem lahko malo sentimentalna, nič več ni tako, kot je včasih bilo.