Materinstvo je prineslo spremembe

Novinarka Ana Rozman je vstopila v svet materinstva kasneje, kot pravi sama, pri 35 letih, in do takrat se je oblikovala osebnostno, imela je čas za službo, hobije. Po službi je večkrat na teden poučevala jogo, nastopala je po festivalih. ''Zdaj, ko sem mati, enostavno ne morem na toliko delavnic, a še vedno iščem načine, kako to vključiti nazaj v svoje življenje. Iščem drobne trenutke prostega časa, a me zmoti klic: ''Mami, mami ...'' Res se moram za izvajanje joge odpraviti zdoma oz. to početi, ko sin spi. Do nedavnega se je zbujal ob petih, šestih zjutraj, ko je bila v preteklosti moja ura za jogo, tako da si rečem, da je on moja joga. To sem nekako morala sprejeti, vendar ne s slabim priokusom, ampak z zavedanjem, da je to zdaj eno obdobje v mojem življenju – materinstvo – ko je moj sin zelo majhen in poskušam v polnosti uživati v teh trenutkih.'' Materinska vloga jo vedno znova preseneča, tako pozitivno kot negativno; navdušuje jo sin, opazuje ga, kako se spreminja, kako raste, kaj ji kdaj reče in resnično ceni te trenutke. Takšne stvari ji niso samoumevne.

Včasih pridejo težki dnevi, sploh če ima stresen dan v službi, ki se nato poveže s čustvenim izpadom dvoletnika popoldne. Takrat jo to tako psihično kot tudi fizično izmuči. Zaveda se, da otroci pritiskajo na gumbe staršev in da ji njen sin daje izziv, kako se bo z neko situacijo soočila. Včasih tudi pogori na celi črti, včasih ne zmore več in pač potrebuje odmor. Takrat ji na pomoč priskoči mož in vzame k sebi otroka. Ona potrebuje tistih nekaj minut zase, da se umiri in 'osredišči'. Da je lažje kos vsemu, si zvečer privošči kopel in tako pusti, da vse skrbi odtečejo stran.

Kljub vsemu je danes srečnejša, ko je mama. Zanjo je materinstvo blagoslov, saj se zaveda, da nekatere ženske ne morejo imeti otrok, zato je vsak dan hvaležna, da ji je dan ta dar – materinstvo. ''To ne pomeni, da ni težko. In to ne pomeni, da kot ženske ne smemo povedati, da je težko. Še vedno danes veliko žensk pričakuje od sebe, da bodo popolne matere, popolne žene, kljub temu da smo tudi me živčne, da smo sitne, da nam je težko, da se nam je med menstruacijo težko še v polni meri angažirati za otroka ...''

Porodniški dopust: lep in težaven

Obujala je spomine na porodniški dopust, obdobje, ki je bilo zanjo hkrati lepo in težavno. Zelo hitro je ugotovila, da potrebuje podporo, druženje z drugimi mamicami. Povezala se je s takšnimi, ki imajo enako starega otročka, in izmenjevale so si nasvete, se srečevale enkrat tedensko, 'vozičkale' skupaj. Ker se prvič sooča z materinstvom, so ji mamice z izkušnjami odgovorile na vprašanja: ''Kaj narediti, če otrok poliva? Kaj storiti, če imaš težave z dojenjem? Kaj narediti, ko ima otrok prvič vročino?'' s praktičnimi nasveti.

Nika je vodila na gibalne urice, tako se je naučila več o njegovem gibanju. Namensko je hodila več v naravo, ko je otroček spal, saj ji le-ta dala nekakšen občutek umirjenosti, tudi potolažila jo je, ko ji je bilo težko.

Ena težjih stvari med porodniškim dopustom je bilo zanjo dojenje na zahtevo, kar je pomenilo, da se je zbujala na eno ali eno uro in pol, tako da je prvič v življenju izkusila, kaj pomeni neprespanost. Prepričana je, da le-ta pusti posledice tudi na mamici. In težko je pričakovati, da bo mama po eni takšni neprespani noči super dobre volje, z nasmeškom začela nov dan, kaj šele, ko jih je več, recimo šest mesecev, eno leto ... ''To skoraj ni možno. Vsako jutro sem se morala sestaviti, sem se morala sama s sabo dogovoriti ... Imela sem velike podočnjake ... In sem se morala pogovoriti ter se pozitivno naravnati, kljub temu da sem izmučena in mi je težko, sem si govorila, da je vse v redu, da bom zdržala še en dan, da bom spila eno kavo, čez eno uro še eno ... in da bo šlo.''

Dojenje, ampak ne za vsako ceno

Ana Rozman je velika zagovornica dojenja, ampak ne za vsako ceno, ker je slišala veliko preveč zgodb, ko so bile mamice na dnu, ker niso mogle dojiti ali pa so le s težavo dojile, ali pa so morale začeti dodajati ter jih je znotraj glodala krivda, da niso dovolj dobre mame. Meni, da je to napačno. Sama se je soočila tudi s težavami. Mislila je, da dojenje preprosto samo od sebe steče, ni vedela, da se je treba dojenja naučiti, prav tako pravilnega položaja, da ima lahko otroček težave s sesanjem, da je treba vse to osvojiti. ''Nisem vedela, da mi lahko zmanjka mleka ali ga imam premalo. Tako da potem, ko mi je ob popoldnevih začelo primanjkovati mleka, sem bila v stiski, ker nisem vedela, kaj lahko naredim. Nisem želela dodajati. Slišala sem, da ko enkrat začneš dodajati, ni več poti nazaj, da otrok doživi sesalno zmedo. Posvetovala sem se s svetovalko za dojenje, jedla sem vse, kar so mi priporočali, a še vedno popoldne in zvečer nisem imela mleka. Odšla sem do pediatrinje in mi je napisala tablete za povečanje laktacije. A kljub temu nisem zvečer imela mleka. Tako sem za večerni podoj začela uporabljati stekleničko in smo to obdržali do enega leta in pol. Najprej sem v tem videla bav bav, počutila sem se, kot da mi je spodletelo, ampak sem sčasoma spoznala, da sem preveč stroga do sebe in da to ni nič kaj takšnega.'' Nika je nato dojila še do drugega leta ...   

Vrnitev v službo  ...

Ko se je vrnila v službo, je najprej šest mesecev Nika čuvala babica, vrtec je začel obiskovati pri starosti enega leta in pol. Takšen prehod, da ga je najprej čuvala babica in nato je šel v vrtec, je bil zanjo lažji. Najprej je delala po šest ur, tako da tudi z dojenjem ni imela nikakršnih težav. Popoldneve sta še vedno preživela skupaj. Zdaj dela po osem ur, Nik je lepo sprejel vrtec, tako da sta oba zadovoljna.

In ker se ji je materinstvo prvo leto tako vtisnilo v spomin, ker je želela deliti svoje izkušnje z drugimi mamicami, je napisala knjigo Prvo leto mama. Porajala se je v njeni glavi ponoči, ko ni mogla po dojenju zaspati nazaj. Oblikovala jo je glede na vse poglavitne teme, ki so jo takrat 'zaposlovale' (nosečnost, porod, dojenje, spanje, druženje z drugimi mamicami, vpliv dojenčka na druge odnose, partnerstvo) in glede tega je zapisala svoja spoznanja. Želela je z drugimi deliti spoznanje, kako je, če se dojenček zbuja na uro in pol ponoči. Ve, da obstaja priročnik, kako naučiti otroka spati, kako dojiti, ampak ona je želela prikazati prakso, kaj lahko v določenem primeru mamica naredi. Tako da je njena knjiga neke vrste osebna izpoved, obenem pa priročnik, pretkan z nasveti iz lastnih izkušenj. ''Tudi, kako si popestriti porodniški dopust z majhnimi trenutki, kaj se da. Recimo, kako se organizirati, da se med porodniško s še eno mamico z avtomobilom odpraviš na Bled. Ker vemo, da to zahteva veliko logistike. Avto, lupinica ... kaj če bo otrok jokal, kaj bomo naredili, kje bomo potem dojili, kje mu bomo dali malico. Želela sem povedati, da je porodniška obdobje v življenju ženske, ki se ga splača izkoristiti, ki se ga splača v polni meri živeti. In ne samo čakati, da je mimo in objokovati, da sedaj nič ne moreš, ker si ves čas skupaj z otrokom.''

S knjigo je želela, da mamice vedo, da niso same v tem, kar doživljajo prvo leto. Knjiga jim je lahko v oporo, pomoč, navdih, kako je lahko vse drugače. Da preberejo zgodbo še ene mamice in uvidijo, da je šla skozi enake zadeve kot one same, da niso edine, da ni čudno, če imajo čustvene vzpone in padce, če se kregajo z možem ... Da je vsem težko ... ''Nisi sama!'' zaključuje Ana in vsem mamicam želi pogumno raziskovanje v prvem letu materinstva.