Ana Lukner je preprosta, pozitivna, iskrena in poštena, je zvesta sama sebi. Verjame vase in sledi svoji notranji intuiciji. Že od nekdaj je imela veliko željo, da pomaga drugim in da ustanovi svojo fundacijo. K temu so pripomogli starši, ki so jo vzgajali z veliko ljubezni in z občutkom do sočloveka. Pomoč drugim jo osrečuje, hkrati pa izkazuje mogočno sporočilo drugim – pomagamo lahko vsi in skupaj naredimo marsikaj dobrega. Želi si, da v nekaj letih Anina zvezdica, ki je začela delovati leta 2009, postane prava registrirana fundacija, ki bo pomagala ljudem v Sloveniji. Tako posebno ime ji je izbrala zato, ker ima rada zvezde in dostikrat opazuje nebo, ki ji daje upanje in vizijo.

Zanimalo nas je, kaj jo je navdihnilo za ustanovitev Anine zvezdice, zakaj, na kakšen način in komu pomaga.

Sta vas Amerika, kjer ste študirali, in življenje tam navdihnilo, da pomagate ljudem?

S starši smo veliko potovali, takoj po srednji šoli pa sem odšla v San Jose, kjer sem štiri leta in pol študirala ter za univerzo igrala tenis. To je bila, poleg izobrazbe, predvsem velika življenjska izkušnja zame, iz katere lahko črpam skoraj vsak dan. Amerika je posebna .... Predvsem pa je država, kjer so ljudje sproščeni ter nikomur na zavidajo ničesar, kjer ima vsak odprta vrata, priložnost, kjer vsakomur lahko uspe. To je navdih! Vse to zelo pogrešam v Sloveniji. Ogromno je mladih, izobraženih in sposobnih ljudi, ki nimajo služb ali pa odidejo v tujino, ker jim Slovenija nudi premalo. Da želim pomagati drugim, vem že od nekdaj. Amerika me je samo še bolj izoblikovala kot osebnost, mi dala neprecenljive izkušnje.

Kaj je cilj Anine zvezdice?

Cilj Anine zvezdice je, da pokažem, da lahko pomaga prav vsak. Velikokrat srečam ljudi, ki govorijo, da želijo pomagati, vendar na koncu štejejo dejanja sama in ne besede. Menim, da manjka iniciative, povoda, volje, da se lahko pomaga na tisoč in en način. Pomoč in pozitivna dela zbližujejo ljudi, česar danes primanjkuje. Stopiti moramo skupaj in morda je Anina zvezdica tudi prvi korak k temu. Želim spodbuditi predvsem mlade, da naj verjamejo vase, da naj ustvarjajo, da je vse mogoče in da hkrati lahko tudi pomagajo ter za dobrobit vseh naredijo nekaj koristnega. Skratka, cilj je, da poskušam predramiti ljudi, da skupaj delamo dobro. Seveda pa je ključnega pomena še vedno najprej pomagati ljudem, jim vliti upanje ter jih spraviti v dobro voljo.

Kdo vam pomaga?

Na začetku se mi je utrnila ideja, ki je bila prisotna, odkar pomnim. V glavi ustvarjam vizijo, kako bo vse skupaj potekalo. Ob strani pa mi ves čas stojijo ter pomagajo družina, fant, prijatelji ter tudi ljudje, ki jih prej nisem spoznala, pa nas je Anina zvezdica povezala. Pomoč in podpora vseh je neskončna – resnično sem jim hvaležna.

Ste našli svoj prostor pod soncem?

Lani, ko je potekala Anina zvezdica prvič, smo zbrali hrano (z daljšim rokom uporabnosti) za 37 družin, letos je bil odziv trikrat večji kot lani – to je bila moja tiha želja – da podarimo hrano 100 družinam, na koncu smo je zbrali za 105. Vsaka je dobila veliko škatlo, ki je povprečno tehtala okoli 15 kg. Vsebovala je: eno do dva litra olja, dva litra mleka, štiri kilograme moke, en kilogram sladkorja, en kilogram soli, štiri kilograme testenin, juhe, pet različnih konzerv, čaje, kavo, kakav, kosmiče, čokolado, nutelo, marmelado, pet paštet, pet tuninih konzerv, začimbe, pralni prašek, zobno krtačko, gel za tuširanje ipd. Moj cilj je, da vsako leto zberemo več. Vedno ne bomo zbirali le hrane, čeprav pride hrana oziroma konkretna pomoč zelo prav. Akcija, ki bo potekala jeseni in pozimi 2011/2012, bo še večja.

Odziv je, če sem popolnoma iskrena, točno tak, kot sem vedela, da bo – izredno dober. Ljudje so navdušeni, ganjeni in veseli. Predvsem pa dosegam to, kar želim – da spodbudim javnost, da pomaga drugim, da jim dam ta zagon in voljo, da skupaj lahko naredimo veliko dobrega, pa četudi pomagajo pri kakšni drugi organizaciji. Pomembno je sejati dobra dela, da se ljudje predramijo in spet začnejo verjeti, se povrnejo najbolj pristne vrednote. Opažam, da so ljudje zelo veseli, ko pomagajo in da jim je moja ideja zelo všeč. Vem, da bodo to počeli še naprej .... Menim, da s takšnim delom odpreš marsikatero ''čakro'' pri človeku, ki je morda zaradi težkih časov kar malo zamrla, tako kot so tudi osnovne vrednote, ljubezen, ustvarjanje, mirnost, kultura, morala ... Žal se vse preveč vrti okoli materialističnih vrednot, ki pa so same po sebi prazne, nerodovitne.

Vas za pomoč prosijo družine same ali pa jih vi poiščete?

Moja želja in namen Anine zvezdice je, da pomagam ljudem neposredno – želim jih spoznati! Tako vem, da gre pomoč v prave roke. Zelo dolgo sem razmišljala, kako naj najdem družine. Kontaktirala sem Center za socialno delo Šiška, jim zaupala mojo idejo in tako smo se povezali. Kriterij – to so socialno ogrožene družine, ki se težko prebijajo iz dneva v dan. Vsaka malenkost jim pride prav.

To je poseben občutek. To je zame najlepši del akcije – ko predaš paket družini in ko vidiš, da so iskreno veseli in srečni. Spraševali so me, če je to res vse za njih. Otroci so se smejali ... kot da so znova začeli upati. Ljudje se zahvalijo, te pogledajo globoko v oči, ti stisnejo roko ... Ni izrečenih preveč besed ... Vse je zelo pristno. Občutki so mešani, je prečudovito in je hkrati tudi žalostno. Lepo je razveseliti ljudi in jih osrečiti na dejansko preprost način, žalostno pa je doumeti, kako težko nekateri živijo. Morala sem se kar malo zadržati, da nisem potočila solzice.

Verjamete v to, da lahko z dobrodelnostjo spremenite svet, izboljšate jutri?

Absolutno, brezpogojno verjamem v to! Če v to ne bi verjela, tega ne bi počela. Verjamem, da so potrebne spremembe, da se trenutna (domača in svetovna) situacija izboljša. Tako ne moremo živeti ... Vrniti se moramo k pristnosti, iskrenosti, vrednotam. Ljudi je potrebno prebuditi. Za vse to pa je potreben povod ali več njih, za katerimi stoji človek. Verjamem in vem, da je tudi moj povod z Anino zvezdico pravilen korak za boljši jutri.

Ali smo po vašem mnenju Slovenci pripravljeni pomagati sočloveku v težavah?

Žal ogromno ljudi živi na robu preživetja, česar se sploh ne zavedamo. Včasih si tudi zatiskamo oči. Revščina je velika in ljudje rabijo pomoč, občutek, da država dela za njih nekaj koristnega. Menim tudi, da se naša država veliko premalo ukvarja s socialnimi problemi ljudi. Slovenci na splošno radi pomagamo, samo smo zaspali, ampak prišel je čas, ko vsi skupaj na več področjih doživljamo ''budnico''. V tem trenutku sprememba mora biti! Ljudje imajo na splošno radi, da jim nekdo da povod, potem se zavzamejo in izredno radi pomagajo. Takrat se počutijo odlično, saj vedo, da so naredili nekaj lepega.