Vodenje resničnostnega šova Kmetija je bila le ena od stvari, ki jih je v življenju počela simpatična voditeljica Anja Križnik Tomažin. Kot pravi, se rada loteva novih projektov, saj se iz vsakega tudi veliko nauči in ob njih raste. Kljub dinamičnemu in nikoli dolgočasnemu delu – vodenju prireditev, TV oddaj, poučevanju javnega nastopanja – pa ji v življenju največ pomeni družina, predvsem mož Matej in hčerka Lilu. Kot nam je zaupala, brez njiju ne zdrži dolgo.

Anja, videti je, da vas je materinstvo še polepšalo, saj kar sijete, hkrati pa delujete tudi bolj močno in odločno. Je tako, ali se motim?

Zanimivo, to mi marsikdo reče in izgleda, da bo res kaj na tem. Vsekakor prekipevam od življenja, odkar sem mama, in oba z Matejem je starševstvo izpopolnilo, morda od tu ta sij.

Česa ste se kot mamica (na novo) naučili, kaj spoznali, kaj se vam v materinstvu zdi najlepše?

Kaj se mi zdi najlepše? Ljubezen. Takšno brezpogojno ljubezen lahko čutiš samo do otroka, vsak hčerkin nasmeh in pogled me preplavi s toplino, vsak objem in še posebej besede 'Mami, rada te imam' so najlepše v življenju.
Česa sem se na novo naučila? Da ima življenje še večji smisel, odkar sem mama. Da me mnogokrat v težkih trenutkih današnjega hitrega življenja, stresa in napetosti, samo misel na to, kaj imam doma, takoj pomiri in rečem si: 'Hvaležna sem za Lilu in Mateja'. Potem vsak problem zgleda tako majhen in z lahkoto stopim naprej.

Kakšni so bili vaši prvi koraki na poti k materinstvu – kako sta potekala nosečnost in porod?

Nosečnost je bila po eni strani razburljiva, po drugi pa se je malo vlekla. Razburljiva zato, ker sem vsak teden vneto prebirala, kaj se dogaja z otrokom, kaj se je razvilo, kako je velik ..., čakala sem na vsak premik, všeč mi je bila rast mojega trebuščka in s tem življenja v njem. Vleklo se je pa zato, ker le vse skupaj traja devet mesecev in marsikatera mama bi na koncu rada, da bi se vse hitro končalo, da lahko k sebi stisneš svojega otroka. Porod pa je vsekakor zanimiva izkušnja in zelo sem vesela, da sem jo doživela.

Ste približno vedeli, kaj vas čaka in kako je bilo v resnici?

Glede na to, da sta obe moji sestri rodili pred mano, sem približno vedela, kaj me čaka, in preden sem rodila, sem si govorila, da ne bom komplicirala pri otroku, pa sem vseeno, sedaj, ko gledam nazaj! In ravno zdaj, ko je tri leta minilo od nosečnosti in poroda, gledam na to celotno obdobje kot na enega najlepših v mojem življenju, kljub temu, da ni bilo vedno lahko. Utrujenost in neprespane noči, skrb za otroka, dojenje, prvi izlet, ko petkrat preveriš, če imaš vse s seboj, prva bolezen, pa prve počitnice, prvi rojstni dan ... lepi spomini.

Kako ste Lilu izbrali ime?

Dolgo sva razmišljala o imenu, in to nama je predstavljalo kar velik izziv – izbrati ime otroku, ki ga bo na nek način zaznamovalo za vse življenje. Ves čas se nama je prikazovalo ime Lilu, ki sem ga prvič slišala v filmu Peti element, a nekako sva ga odrivala na stran in iskala naprej. A glej ga zlomka, spet se je pojavilo v najinih pogovorih in razmišljanjih! Na koncu sva izbrala dve imeni in si rekla, da se bova odločila, ko jo vidiva. Takoj ko se je rodila, pa nama je bilo jasno, da je na svet prišla Lilu, kot bi si ime sama izbrala.

Sta se z Matejem hitro ujela s hčerkico? Kakšni so bili vaši prvi dnevi, meseci? Vama je kdo pomagal? Kaj vaju je pri njej najbolj razveseljevalo?

Prvi dnevi so bili kar razburljivi, vse je novo, tvoje staro življenje izgine in tu si naenkrat ti in otrok; priznam, da sva oba rabila kar nekaj časa, da sva se privadila novemu načinu življenja. Pri tem nama je zelo pomagala moja mama, ki je kar nekaj časa hodila k nama s kosilom in nama s tem pomagala, sicer pa je Matej popolnoma prevzel gospodinjstvo, jaz pa predvsem skrb za Lilu in zase. Ponoči sva vstajala oba, no, na začetku predvsem Matej, saj sem rodila z mavcem na nogi.

Vaše delo nima ravno nekega običajnega urnika; koliko časa po porodu ste si vzeli samo za hčerko, preden ste spet začeli delati?

Že zelo kmalu po porodu so me začeli vabiti nazaj na delo, takrat sem še vodila oddajo TLP in moram priznati, da si nisem predstavljala, kako bi mi vse uspelo. Zato sva se odločila, da ostanem doma in se po treh mesecih še ne vrnem na televizijo. Aktivno sem se vrnila na delo, ko je imela Lilu deset mesecev, pazila pa jo je potem moja mama. Porodniška mi je bila zelo všeč, uživala sem, se dobivala s prijateljicami, ki so tudi imele tako majhne otroke, skupaj smo se sprehajale in reševale svet. Ker pa sva oba z Matejem svobodnjaka, smo imeli priložnost veliko časa preživeti tudi skupaj in tako uživati v troje.

Je šla Lilu kmalu v vrtec in kako se v njem počuti?

Lilu je šla v vrtec pri osemnajstih mesecih in tam zelo uživa.

Kako pa ste uskladili družinsko življenje z vodenjem Kmetije slavnih? Vas je Lilu rada gledala na TV ali je bila takrat že v postelji?

Bilo je kar naporno, jaz sem veliko manjkala in oba sta me zelo pogrešala, tako kot jaz njiju. Med snemanjem me tri dni na teden ni bilo in čez vikend sem poskušala nadoknaditi zamujeno, a včasih je bilo za Lilu kar težko, ker sem ob koncih tedna še vodila prireditve, ali pa sem imela predavanja iz javnega nastopanja, tako da smo si po koncu Kmetije vzeli veliko časa samo za nas tri.

Ima tudi vaša hči rada naravo tako kot vi? Kam greste z družino najraje na počitnice? Vas je kdaj strah potovati z majhnim otrokom?

Vsi imamo zelo radi naravo in vsak lep dan poskušamo izkoristiti zunaj. Zelo radi se igramo zunaj, gremo na sprehod, v živalski vrt ali pa na kakšen hrib. Na počitnice gremo najraje v Egipt, ker midva kajtava, Lilu pa uživa na mivki in v vodi. Cel Egipt je zanjo peskovnik, kjer koli počepne, že dela potičke in se igra.

Kako sta z Matejem usklajena pri hčerkini vzgoji? Koga si najlažje ovije okrog mezinca?

O vzgoji se veliko pogovarjava in večinoma sva enakega mnenja. Lilu poskušava vzgojiti v svobodnega otroka, ki zna misliti in se odločati s svojo glavo, ki ga ni strah pokazati, kdaj je jezen in vesel, ki je razposajen in ni vedno pri miru, niti za mizo v restavraciji, kot mnogi mislijo, da pridni in vzgojeni otroci so. Predvsem se trudiva za vsako njeno dejanje vprašati, zakaj je to naredila in ali naju nekaj res tako moti, da ji rečeva, naj tega ne počne. Če bi bilo vse po starševsko in odraslo, bi otroku lahko ves dan govorili le 'ne'. Zato se vedno vprašava, kaj je otrok spoznal s tem, ko je storil neko dejanje, se je s tem kaj naučil, ali se obnaša le kot razvajen razgrajač. Ni vedno tako, a včasih so otroci tudi taki, vendar zaradi tega ne bi smeli zavirati njihove osebne rasti s preizkušanjem in spoznavanjem sveta preko svojih čutil. Okoli mezinca se ne pustiva ovijati, a se včasih le zgodi, predvsem meni.

Kot voditeljica ste umirjeni in prijazni, če je potrebno tudi odločni, vemo, da odlično kuhate, da znate doma marsikaj popraviti – ste tudi kot mati tako popolni?

To je bolj vprašanje za mojega moža in mojo hčer; jaz lahko rečem, da nihče ni popoln, vsi pa se trudimo po naših najboljših zmožnostih.

Česa si v novem letu najbolj želite zase in za prebivalce tega planeta?

Da bi bili srečni.