Vedela sva, da bo najin prvorojenec Matevž. Ime je različica očkovega in zdelo se mi je lepo, da bo del njega vedno nosil s seboj tudi skozi ime. Trajalo pa je kar nekaj časa, da se ga je naučil pravilno izgovoriti - dooolgooo je bil "Te" -, in da ga je znal zapisati. Ampak mu je uspelo ... Proti koncu vrtca. Vsi smo se veselili, najbolj pa on.

Ime za drugega sina je prišlo spontano. Na listek sva vsak zapisala po pet imen za punčko in fantka, ki so nama bila všeč. Pri obeh sta se pojavila Julija in Matic. Skoraj do rojstva sva mislila, da bo na svet privekala punčka, ampak se je na zadnjem ultrazvoku pokazalo, da bo fantek. Matic.

Seveda sem po rojstvu (in tudi še zdaj) na vsakem vogalu slišala "Matic, Matic", ker je izredno priljubljeno ime ali ker sem bila morda bolj pozorna. Ampak me ni preveč motilo in me še danes ne, saj je naš "Matiči" eden in edini. Pa tudi klicati ga po imenu ni treba prevečkrat, ker ga je povsod dovolj. Je glasen in se ne more izgubiti, ker je stalno nekje okoli nas ... Največkrat pod nogami. 

Malo smo prilagodili pravila in zdaj imata oba fanta god na rojstni dan njegove mame. Pa tudi njun očka in njegov brat - njun stric. Tako imamo takrat cel žur in nam nihče ne more očitati, da je pet tort pa res preveč za naenkrat. Pač režemo malo manjše koščke, tako kot se spodobi.

Ime za mlajšo sestrico sta izbrala sinova. Mija - po risanki "Mia in jaz", ki sta jo tako rada gledala po televiziji med mojo tretjo nosečnostjo. Na svojo veliko srečo sem pod srcem nosila punčko. Če bi bil fantek, bi mu bilo ime Bučko Jagodek. Tako sta vsaj rekla fanta. Zdaj sem še bolj trdno prepričana, da so trije otroci več kot dovolj.

Midva sva imela imena izbrana vsaj tri mesece pred rojstvom najinih otrok. Moja sestra in njen sta čakala do poroda. Hčerkico in sina sta poimenovala nekaj ur po rojstvu, potem ko sta videla, katero od izbranih imen jima najbolj pristaja. Nekoč pa sem imela sodelavca, ki je hčerko poimenoval skoraj mesec dni po rojstvu. Zadnji čas, sicer bi jo poimenovali po uradni dolžnosti. Da, prav ste prebrali, če se mamica in očka ne moreta zediniti o imenu otroka, vmes poseže država.

Zanimivo je, kako se nekateri - sorodniki, znanci, pa tudi popolni neznanci - znajo obregniti ob ime. Meni je na primer znanka (ki se rada vtika v marsikaj, čeprav je nihče nič ne vpraša) dejala, da ona pa svojemu sinu ne bi nikoli dala imena po hrani. "???" Aja, Matevž, sploh nisem pomislila. Jaz ne, ona pa je. Odgovorila sem ji, da imam pač rada matevž in Matevža. Seveda je morala svoje povedati tudi ob rojstvu sosedove hčerke, pa prijateljičinega sina. Čeprav je ni nihče vprašal.

Res je. Vsi starši bi se morali zavedati, da ime zaznamuje za vse življenje. Oblikuje identiteto, če hočete. Ampak vsakemu je všeč nekaj drugega in prav je tako. Če jaz na primer ne bi dala hčerki imena Lola, zakaj je ne bi tako poimenovala neka druga mamica, če ji je všeč? Kdo smo mi, da sodimo, da ocenjujemo izbiro drugih? Raje se imejmo radi. Otrok pa se lahko vedno preimenuje, če se odloči, kajne?