Veselega decembra se pri nas veselijo predvsem otroci, jaz pa malo manj. Saj imam rada druženje, obiske, voščilnice z lepimi željami, dišečo kuhinjo po sveže pečenih medenjakih, a hkrati ne maram pretiranega obdarovanja, ki ga je po mojem mnenju v zadnjem mesecu leta absolutno preveč.

Seveda smo vsi (tudi midva z očkom) napisali pisma dobrim možem. Vendar sem Matevžu, Maticu in Miji razložila, da "Miklavž, Božiček ali dedek Mraz morda ne bo mogel ugoditi vsem njihovim željam, saj je zelo, zelo zaposlen in mu včasih tudi zmanjka časa". Morala sem, saj so imeli toliko želja, da ne vem, kako bi želeno spravili v stanovanje, če bi jim dobri možje vse prinesli.

Naši trije bodo dobili darilo od Miklavža pri "domači babici in dedku", od Božička pri naju, od dedka Mraza pri "meški babici in dedku" ter pri tetah in stricih. Skupno torej samo od domačih pet daril. Ko prištejem še darila Miklavža, ki bo otroke obiskal v cerkvi, "občinskega" dedka Mraza, obiskov in vseh drugih, ki decembra tako radi obdarujejo otroke, me kar zmrazi. Po hitrem izračunu decembra dobijo skoraj vsak dan ali vsaj vsak drugi dan po eno darilo. Po moji oceni skupno okoli 20 daril.

Jaz sem kot otrok dobila darilo samo za novo leto. Doma so bile pod novoletno jelko ponavadi knjige, barvice, zvezki in mandarine, pri babici so bile debele zimske dokolenke in čokolada. Nismo prejeli bogatih in včasih preveč razkošnih daril kot danes marsikateri otrok. Ob prihodu dedka Mraza na mestnih trgih so nam snežinke delile bonbone in veseli smo bili kot radio, če so nam v dlani slučajno potisnile dva. Danes moji otroci barantajo z njimi, da bi raje drug bombon, "ker tega pa res ne marajo".

Jaz se prazničnih nakupov lotim zelo strateško. Odrasli v naši družini se ne obdarujemo. Vsako leto zato raje namenim nekaj denarja v dobrodelne namene, o čemer se doma tudi pogovarjamo. Ne vem, če že v resnici razumejo dobrodelnost, ampak po mojem mnenju jim je treba zgodaj začeti vsaj razlagati. V naši družini torej obdarujemo samo otroke, pri čemer imam tri svoje in še pet nečakinj in nečakov. Letos sem se odločila za omejitev 35 evrov na otroka, kar skupno nanese kar precej denarja – 280 evrov. Vsi bodo dobili edinstvene knjige, v katerih so sami glavni junaki. In tudi družinskim članom sem pomagala pri izbiri daril za naše otroke – pri babicah in dedkih bodo dobili priljubljene igrače, pri tetah in stricih knjige, pobarvanke, barvice, pripomočke za ustvarjanje.

Priznam, da ob poplavi daril niti ne vem, kakšna je zdrava meja. Koliko daril in v kakšni vrednosti naj prejme otrok, da bo sploh vesel, da mu bo nekaj pomenilo? Po drugi strani recimo za rojstni dan – v enem dnevu – dobi po 10 daril od 10 prijateljev, ki jih je povabil na praznovanje. In ali ni praznični december mesec pravljic, domišljije, razvajanja, veselja, kršenja pravil brez (hujših) posledic? Želim si, da bi se zabavali, veselili, ampak obenem nočem, da bi mislili, da lahko dobijo čisto vse. Zato bomo tudi letos, tako kot vsak december, pregledali "stare" igrače in jih podarili dalje mlajšim otrokom.

Želim si, da bi bili hvaležni, da bi cenili darila, da bi se veselili več kot pet minut. Nočem, da bi bili razvajeni, in hočem, da se zavedajo, da je veliko ljudi – tudi otrok –, ki nimajo ničesar. Vprašanje, koliko so zmožni razumeti, ampak vsaj trudim se. Vem pa, da bodo prazniki veseli, da bomo preživeli ogromno časa skupaj, da se bomo zabavali, da bo nepozabno. In vem, da se imamo radi. Navsezadnje nič drugega ni pomembno.