V naš dom se je naselila bolezen. Prvi je prejšnji teden zakuhal najstarejši Matevž. Zdravnica je posumila na gripo, ki je takrat začela razsajati, a po odvzemu krvi se je izkazalo, da je (samo) viroza.

Do četrtka si je že opomogel in odšel v šolo, doma pa je že ostal njegov mlajši brat Matic. Tudi on z vročino, ki pa jo je spremljala huda nemoč ... Taka, ko sam ni zmogel niti dvigniti skodelice čaja niti se sam preobleči iz pižame v trenirko. Po obisku pediatra se je izkazalo, da ima tudi on virozo in da bi morala vročina pasti po nekaj dneh. Vročina je izzvenela, splošna pretirana utrujenost pa še kar vztraja.

Tudi jaz sem vmes zbolela, ampak sem se hitro pobrala. Drugače ni šlo, saj mamice nimamo časa biti bolne. Od včeraj pa je prehlajen še očka, ki ves ubogi leži na kavču, gleda televizijo in se stiska z Mijo. Čeprav nima vročine, je skoraj tako ubog kot Matic.

No, kot ste verjetno že ugotovili, je še prej zbolela tudi naša najmlajša Mija. Ampak ona je na mojo veliko srečo hvaležna, nezahtevna in prijazna bolnica. Leži na kavču, riše, "bere" knjigice, poje pesmice ... Z njo še nisem bila pri zdravniku, saj ga nikakor ne morem priklicati. Baje imajo tako gnečo, da sploh ne zmorejo naročati na uro in da otroke pošiljajo na urgentni center, ker jih je enostavno preveč. In res je veliko bolnih. V naši šoli naj bi prejšnji teden manjkalo več kot 100 otrok, kar je približno tretjina. Podobno zdesetkani naj bi bili v vrtcu. Pri Maticu, kjer so predšolski otroci, so kar tri vrtčevske oddelke združili v enega, pa številčno še kar niso nabrali za en poln oddelek otrok.

Vmes se je zgodilo še marsikaj. Matevžu sta končno izpadli enki zgoraj, ki sta se močno majali že od prvega razreda, torej občutno več kot leto dni. Vesel kot radio je napisal pismo zobni miški, da si v zameno za zobka želi "ghosta". Zobna miška mu je prinesla evrski kovanček in mu v odgovor zapisala, da je premajhna za nošenje igrač in da naj čim več varčuje, saj si bo tako lahko sam kaj kupil.

Matevž je pismo skrbno prebral in stopil k meni. Najin pogovor je potekal nekako tako:

M: "Mami, jaz sumim, da ste zobna miška starši."
J: "Kaj? Ne, po čem pa sklepaš?"
M: "Ja, zadnjič je imela drugačno pisavo."
J: "Ja, zobnih mišk je več. Ne pride vedno ista."
M: "Ja, napisala je, naj varčujem."
J: "Pametna miška."
M: "Ja, tudi vidva mi stalno težita, naj varčujem."
J: "Ja, seveda, ker je tako prav."
M: "Naslednjič jo bom čakal. Ne bom zaspal."
J: "Ampak potem ne bo miška nič prinesla."
M: "Saj mi je prinesla samo en evro, niti bankovca ne."

Spomnim se, kako jaz kot otrok pri sedmih letih nisem znala tako razmišljati. Slepo sem verjela v zobne miške, čarobne škrate, dedke Mraze. Mislila sem, da čarovniki znajo resnično čarati in da moji starši poznajo odgovore na čisto, čisto vsa vprašanja tega sveta.

Zadnjič pa me je Matic, ki je pred kratkim dopolnil šest let, vprašal, zakaj je Božiček v hrvaškem Poreču z njimi govoril v hrvaščini in ne v slovenščini. "Je bil pravi Božiček?" ga je zanimalo. "Ja, seveda je bil pravi. Kako pa drugače?" sem mu odgovorila. "Ja, zakaj pa potem ni vedel, da ne razumem hrvaško? Ali ni res, da Božiček vse ve in vse vidi?"

No, pa mu odgovori, če si dovolj pameten!