Matevža sem dojila več kot leto dni. V bistvu sem ga nehala, ko sem izvedela, da sem drugič noseča. Ni se mi dalo biti hkrati noseča in še dojiti.

Težko je bilo, ker je bil Matevž "zaspanček". Stalno je "visel" na dojki, vlekel pa ni zelo aktivno. Težko je bilo, ker sem po nasvetu patronažne sestre začela dodajati nadomestno mleko po steklenički. Težko je bilo, ker sem ga najprej podojila na obe dojki in si nato iz vsake še črpala mleko z električno črpalko ... da mi ga ne bi zmanjkalo. Težko je bilo, ker sem stehtala Matevža pred in po dojenju ter njegovo težo zapisovala v razpredelnico. Težko je bilo, ker so me bradavice strašansko bolele ... dokler nisem odkrila nastavka za dojenje, da so si vsaj malo opomogle. Težko je bilo, ker sem bila naveličana. Težko je bilo, ker bi skoraj obupala.

Ampak nisem. Na srečo. Spominjam se, kako sem si po približno dveh mesecih "polovičnega" dojenja, dodajanja in črpanja rekla: "Dovolj je. Ali bom samo dojila ali pa bo pač zrasel na nadomestnem mleku." Prenehala sem dodajati in si črpati mleko ter začela "polno" dojiti. Skrbno sem spremljala mokre pleničke in seveda Matevža, če se dobro počuti. Tehtala ga nisem. Načrtno.

Imate težave pri dojenju? Naj vam pomaga svetovalka za dojenje Aleksandra Brlan:

Pri Maticu je bilo lažje. Mali požeruhec je močno in odločno potegnil že v porodni sobi. Njegov tempo ni pojenjal in se je resnično lepo dojil od prvega dne naprej. Ob besedi "lepo" imam v mislih, da je pokazal, kdaj je lačen, da se je "priklopil in pil" (in se ne samo igral z bradavičko), da je imel vsaj približno nek ritem dojenja. Čeprav me je enkrat ugriznil, se spomnim. Do krvi! Da, bolelo je kot hudič, ampak sem preživela. Vseeno sem ga dojila leto in pol.

Za fanta se v bistvu ne spomnim, kako sta se nehala dojiti. Vem, da sem ju po odhodu v službo dejansko dojila zjutraj in zvečer, mogoče kdaj tudi še ponoči ali popoldne. Dojenje na željo, se menda reče. Pri Miji pa sem za konec ubrala taktiko pravljičnega lika - "škratka Mlekca, ki je nujno potreboval mamino mleko za njegove lačne prijateljice miške". Zgodbice sem se domislila, ko sem prišla okoli 23. ure domov po druženju s prijateljicami. Mija se je želela podojiti, jaz pa sem ji natvezla, da nimam več mleka, saj so vsega spile sestradane miške. Na moje presenečenje se je sprijaznila (čeprav je večkrat vprašala, če res) in zaspala nazaj. Od takrat se ni več dojila. Pa saj je bilo dovolj. Stara je bila dve leti in pol.

Dojenje je sicer zabavno. Mleko curlja že med nosečnostjo in ob navalu škropi na vse strani. Meni je predvsem po tuširanju po ogledalu v kopalnici in ob misli na mojega dojenčka. Če sem bila zunaj in brez blazinic za dojenje, so zaradi okroglih madežev na majici ravno na mestu bradavičk vsi vedeli, da imam naval. No, upam, da so vedeli ... Da niso na primer pomislili, kaj je narobe z mano, da na tako čudnem mestu "puščam". Med črpanjem mleka pa se mi je enkrat posvetilo, da res nismo tako zelo drugačni od drugih sesalcev. Verjetno veste, kaj imam v mislih, če ste bili kdaj priča molži krave.

In "mit", da z dojenjem shujšate? Ne vem. No, jaz nisem ena od mamic, ki jih je dojenje "izsušilo". Nisem shujšala, ampak sem bila kot doječa mamica stalno lačna kot volk. Kot bi imela luknjo v želodcu. Ogromno sem pila ... in jedla vse po vrsti, saj nihče od mojih srčkov ni imel hudih krčev. Alkohola nisem pila, čeprav so mi tete in strici povedali, da "pivo dela mleko". Jaz sem ga imela dovolj (tudi brez piva) in močno dvomim, da "pivo res dela mleko".

Vedno sem dojila v javnosti in nikoli nisem imela nobenih težav. Prav nasprotno - če me je že kdo pogledal, se mi je nasmehnil. Je pa res, da so se vsi vtikali v hranjenje mojega dojenčka. Kar nekajkrat sem doživela, da me je popoln neznanec med občudovanjem mojega dojenčka vprašal, ali dojim. Joj, stric, poglejte, da, v redu, dojim, ampak ali ni to v resnici moja stvar? Pa četudi ne bi, ne bi bila nič manj mama. Poznam precej mamic, ki jim dojenje ni steklo, tako da so na začetku zelo trpele in si očitale. Pritiski so (bili) veliki, saj na vsakem koraku spodbujajo dojenje. Lepo, se strinjam in podpiram, ampak če ne gre, ne gre. Pomembno je, da se dobro počutite. Predvsem in v prvi vrsti vi, mamica. Da se bodo dobro počutili tudi vaš dojenček, morebitni bratci in sestrice, in nenazadnje očka.

Kaj na rečem za konec? Ne vem ... Naj teče! Mleko ... mamino, iz dojk ali iz stekleničke. Otročku je vseeno, samo da je v ljubečem objemu srečnih staršev. Jaz sem ponosna, ker sem vse tri dojila, hkrati pa priznam, da sem tudi vesela, ker je konec. Zadnjič sem si namreč prvič po sedmih letih in pol vzela cel vikend brez otrok. Med dojenjem si tega nisem privoščila. Bilo je čudovito!